Najdišče pod Ocepkovim hribom je arheologom poznano že iz konca 19. stol. n. št., ko so na Cesti Borisa Kidriča odkrili skeletne grobove iz obdobja starejše železne dobe (6. do 4. stol. pr. n. št.). Izredno lepi pridatki v grobovih kažejo na bogastvo takratnih prebivalcev. Številni ostanki železove žlindre (stranski produkt pri taljenju)  kažejo, da je predvsem obilje železove rude glavni razlog za intenzivno poselitev Medijske doline že v prazgodovini. Poselitev se nadaljuje tudi v obdobju mlajše železne dobe (3. – 1. stol. pr. n. št.), o čemer priča odkritje dveh skeletnih grobov iz tega časa na današnji Levstikovi ulici.

Arheološke raziskave v Zagorju ob Savi

Območje arheološke raziskave (vir: Googleearth)

Mlajša železna doba je čas prihoda Keltskih plemen na ozemlje današnje Slovenije. Na območje osrednje Slovenije in Zagorja ob Savi se je naselilo keltsko pleme Tavriskov, o katerih poročajo antični pisni viri. Staroselsko prebivalstvo je pod njimi izgubilo vso politično moč in prevzeli so njihove pogrebne običaje, orožje, nakit in orodje. Kelti so s seboj prinesli pomembno novost – hitro se vrteče lončarsko vreteno, s pomočjo katerega so poslej izdelali večino keramike. Keramika starejše železne dobe je bila pri nas namreč izdelana v glavnem s prostimi rokami. Po prihodu Tavriskov se je težišče poselitve premaknilo z vzpetin na plodne ravnice ob potokih in rekah. Podobno se je  zgodilo tudi v Zagorju, saj se naselbina v tem času  razširi po pobočju Ocepkovega hriba na prisojno ravnico, del katere obravnavajo tudi sedanje arheološke raziskave.

Rimska zasedba današnjega slovenskega prostora je povzročila konec dobe Keltov. Po podatkih grških in rimskih zgodovinarjev so Tavriski izgubili samostojnost v letih 35-33 pr. n. št. Pod novo oblastjo se je prebivalstvo preselilo v novo nastajajoče centre moči – mesta (npr. Emona – Ljubljana, Celeia – Celje) in manjša naselja rastoča ob cestah (npr. Atrans – Trojane). Posamezna naselja v notranjosti so živela naprej. Staroselsko prebivalstvo je sprejelo rimsko oblast ter številne kulturne novosti, nekaj starih tradicij pa so vendarle obdržali.

Arheološke raziskave v Zagorju ob Savi

Položaj najdišča v regiji (Vir: Krajšek, Stergar, 2008, sl. 2)

V obdobju rimskega cesarstva je območje Zagorja ob Savi ležalo v agru – upravnem območju Celeje (današnje Celje) in je tako spadalo v provinco Norik. Zelo ugodna lega med glavno cestno povezavo, ki je vodila preko Atransa (Trojane) iz Italije v Podonavje in pomembno vodno potjo po Savi ter obilica lahko dostopne železove rude sta bila glavna razloga, da se je na območju pomembne železnodobne naselbine poselitev nadaljevala tudi v rimskem obdobju (1. – 4. stol. n. št.).

Zaradi reliefne razgibanosti je posavsko hribovje težko prehodno. Sava, ki skoraj prepolovi Posavsko hribovje, je imela vedno velik prometni pomen. Že v antiki ter najverjetneje tudi že v prazgodovini je po njej potekala živahna trgovina med Italijo in Podonavjem. Rimska naselbina je nastala ob reki Savi na eni izmed lokacij z lažje dostopnim bregom, saj teče Sava med Litijsko kotlino in Radečami po soteski. Hkrati je na odseku reke od rimske Emone (Ljubljana) na zahodu do Zidanega mosta na vzhodu ena redkih lokacij, ki omogoča enostavno povezavo med glavno cesto preko Atransa in vodno potjo po Savi. Tu je bilo morda možno preložiti tovor z vozov na ladje in obratno, pri čemer bi se s tem plovila lahko izognila nevarni plovbi na območju Belega slapu med Trbovljami in Hrastnikom.

Arheološke raziskave območja ureditve mestnega trga so razkrile doslej še neznane ostaline rimske poselitve, ki se je razprostirala na prisojnem pobočju pod Ocepkovim hribom. Izkopane plasti, ki jih interpretiramo kot izravnavo terena so bile izredno bogate s številnimi fragmenti antične lončenine, keramičnega gradbenega materiala ter z železnimi in bronastimi predmeti. Odkrili smo plitev jarek, zapolnjen s hišnim lepom (glinen omet), ki je najverjetneje predstavljal temelj lesenega, morda pomožnega objekta iz rimskega obdobja, katerega večji del se nadaljuje izven našega izkopnega polja. Da so bili objekti v rimskem Zagorju tudi zidani nam povedo ostanki malte in polovica rimskega strešnika – tegule. Glede na lego plasti in struktur iz tega obdobja sklepamo, da smo s tokratnimi raziskavami odkrili jugozahodni rob intenzivnejšega antičnega poselitvenega arela, ki se širi proti severovzhodu in verjetno obsega južno pobočje Ocepkovega hriba in Gorice.

Večina odkritih predmetov, predvsem keramičnih, se pojavlja skozi celotno rimsko obdobje od 1. do 4. stol. n. št. Nekaj predmetov kot so fragment bronaste fibule, novec, keramični trinožnik, … , ki smo jih poskušali natančneje časovno umestiti, nam kažejo na časovni razpon 1. in 2. stol. n. št. Številni železni predmeti kažejo, da je bila ruda še vedno eden glavnih razlogov intenzivne poselitve tega prostora.

Posamezne najdbe nakazujejo izrabo prostora tudi v obdobju prazgodovine, vendar plasti ali struktur iz tega časa tokrat nismo zasledili. Odkrito keramično gradivo je časovno težko natančneje opredeljivo, zato nestrpno čakamo na rezultate radiokarbonskih analiz, ki nam bodo podale natančnejše časovne okvirje.

Avtor: M. Draksler