V letu 2021 smo v Skupini STIK sodelovali pri številnih arheoloških izkopavanjih po vsej Sloveniji ter raziskovali najdišča iz različnih obdobij. Pri delu nas je ves čas spremljalo razmišljanje o tem, kakšen je bil način življenja ljudi na območjih, kjer mi raziskujemo tisto, kar se je vse do danes ohranilo od njih – v upanju, da bi nam uspelo poiskati sledi, ki bi nam to lahko razodele. Konec leta je tudi za nas čas, da potegnemo črto pod opravljenim delom. Tako smo se ob številnih praznovanjih, ki spremljajo zaključek leta,  odločili raziskati, kako so ljudje različne običaje praznovali v različnih časovnih obdobjih. Še enkrat smo se sprehodili skozi arheološka najdišča, v katera vpogled nam je dalo letošnje leto ter ob tem razmislili, kaj so takratni ljudje počeli – v smislu današnjega časa – ob koncu leta.

BELTINCI – Keltsko praznovanje ob zimskem solsticiju

V občini Beltinci, kjer se danes razprostirajo značilne prekmurske ravnice, je bil prostor včasih prepleten s kotanjami in globelmi reke Mure. V času okoli 300 – 100 pr. n št., ko so današnje slovensko območje med drugimi poseljevali tudi Kelti, se je tu nahajala mlajše železnodobna naselbina. Na slednje kažejo tam odkrite keramične najdbe, ostanki stenskega ometa, kleti hiš ter železne žlindre. Kako so torej pred več kot 2000 leti prebivalci prazgodovinskih Beltincev preživljali ta čas leta?

Znano je, da so praznovanja okoli današnjega božiča, 25. decembra, potekala že pri različnih kulturah tisočletja preden je praznik dobil današnjo podobo. V preteklosti so bili ljudje namreč veliko bolj povezani z naravo in opazovanjem letnih ciklov ter astronomije, saj je bilo od tega odvisno njihovo preživetje. Zatorej nas ne sme čuditi, da so tudi keltska ljudstva praznovala zimski solsticij, čas ko je sonce na najnižji točki nad horizontom. Praznovanje je trajalo 12 dni, ko je izgledalo kot da se sonce na nebu ne premika. To obdobje je takrat bilo namenjeno med drugim tudi zakolu živali, da jih ne bi bilo potrebno hraniti sredi zime, alkoholna pijača ki se je čez leto fermentirala pa je postala pripravljena za pitje. Obilica mesa in pijače je torej poskrbela za dobro vzdušje, ko so druga opravila zaradi zime tako rekoč bila onemogočena. Druge znane tradicije v tem času vključujejo nabiranje belega omela, običaj, ki ga opisuje že Plinij Starejši ter čaščenje zimzelenih rastlin.

LJUBLJANA – Rimske Saturnalije

Ob številnih gradbenih delih v Ljubljani smo tudi letos sodelovali pri številnih arheoloških raziskavah v Ljubljani ter dokumentirali predvsem ostanke rimske predhodnice današnjega mesta, Emone. Spomnimo, na Dunajski cesti smo raziskovali del severno emonskega pokopališča iz časa 1. in 2. stoletja, na Tržaški cesti ter Trgu mladinskih delovnih brigad pa zahodno vpadnico v Emono skupaj z njeno širšo okolico. Verjetno so Emonci tudi tam konec leta praznovali rimske Saturnalije.

Saturnalija je eden izmed najstarejših rimskih praznikov, ki so ga Rimljani obhajali v čast bogu Saturnu. Slavje se je pričelo 17. decembra in je trajalo ves teden. V tem času je bil družbeni red v mestih obrnjen na glavo. Vsi prebivalci, ne glede na status, so bili oblečeni  v preproste tunike ter nosili značilna pokrivala osvobojenih sužnjev – v tem pogledu so saturnalije slavile svobodo. Pogosto so bili sužnji opravičeni svojih dolžnosti, v nekaterih primerih so za en dan celo zamenjali položaj s svojim gospodarjem. Teden so spremljale velike pojedine, pitje in gladiatorske bitke. Dovoljene so bile igre na srečo, ki so se jih lahko udeležili tudi sužnji. 19. december je bil dan namenjen boginji žetve Ops, Saturnovi ženi, ki je častil izobilje, ki ga je dajala minula letina žita. Slavja se ob koncu dneva niso končala, prebivalci so vsesplošno rajanje nadaljevali na temnih ulicah. Tam so, v skladu s tradicijo, vsakič ko je ena skupina ljudi srečala drugo, kričali »Io Saturnalia!«, na kar so drugi morali odgovoriti z enakim vzklikom. Noči torej ves teden niso bile mirne. Slavja so se nadaljevala tudi v zasebnosti domov, kjer je v stilu spreobrnitve družbenega reda za glavo družine bil določen otrok ali hišni suženj. Vsi so morali ubogati njegova navodila, ki pa so bila vselej v znamenju igrivosti, na primer »vsi pijte!«. Manj znan element saturnalij je izmenjava daril – v tem času je bilo pričakovano, da so si ljudje izmenjali majhna darila z vsemi znanci – ta so bila po navadi v obliki majhnih kamnitih kipcev (sigilarij). Pričakovano je bilo tudi obdarovanje vsakogar, ki se je med slavjem pojavil na vratih.

Skozi leta so saturnalije postale tako divje, da so jih oblasti pričele omejevati in s časom so jih nadomestili drugi prazniki.

PTUJ – Dies natalis Sol Invicti

V pozno rimskem obdobju, v 3. stoletju, je reka Drava preusmerila svojo strugo, in pri tem erodirala veliko starejših plasti. Na naplavini, ki je nastala, se je razvilo srednjeveško mesto, začetke katerega raziskujemo tekom letošnjih raziskav, v naplavinskih plasteh pa je bilo odkritih tudi veliko rimskodobnih najdb. V poznem imperiju je bilo Poetovio najpomembnejše rimsko mesto na slovenskem ozemlju. Ena izmed pomembnih značilnosti pozno imperialnega obdobja so številne nove religije, ki so jih na zahod prinašali večinoma vojaki z vzhoda. To so bile zlasti monoteistične religije, ki so dalo podlago kasnejšemu razvoju krščanstva. Katere praznike so v tem času torej praznovali vojaki in drugi priseljenci iz vzhoda v poznorimskem Petoviu?

Ena izmed najbolj razširjenih novih religij na slovenskem območju v poznorimskem obdobju je bil mitraizem. Dominanto moško – vojaška religija, se je v okolici Ptuja prakticirala zelo pogosto. Odkritih je bilo 5 svetišč boga Mitre – mitrejev. Čaščenje je potekalo na skrivoma, pogosto pa tudi v jamah. Sam lik Mitre je izkazoval moč, predanost in tovarištvo, zaradi česar je razumljivo postal priljubljen pri vojakih. Mitra se je rodil iz kamenja, ob tem pa v puščavi ustrelil puščico v skalo iz katere je nato pritekla voda. Upodobljen je z bodalom in baklo, po navadi ob žrtvovanju belega bika. Na biku naj bi prepotoval ves svet, a ga je žrtvoval, ko mu je to ukazal Sol Invictus – božanstvo, ki so ga prvotno častili v Siriji in je poosebljal nepremagljivo sonce. Ob bikovi smrti naj bi nastal čas, letni časi, dan in noč. Po nekaterih prepričanjih naj bi se takrat Sol Invictus in Mitra tudi združila v eno vsemogočno silo. Rojstni dan nepremagljivega sonca naj bi se zgodil prav 25. decembra, ko so takratni Rimljani tudi obhajali praznik v čast božanstvu. Po nekaterih virih se je Sol Invictus v 4. stoletju poenačil s krščanskim Jezusom, iz česar naj bi izviralo tudi tradicionalno praznovanje krščanskega Božiča.

LJUBLJANA – Božična noč

Ene izmed zanimivejših arheoloških raziskav, ki so doprinesle k boljšemu razumevanju razvoja srednjeveške Ljubljane ter k njenemu izgledu v novem veku, je letos potekale ob Zlati ladjici. Izkopavanja so razkrila čas od prvih obrtniških delavnic na levem bregu Ljubljanice do novoveških stavb, ki so že imele urejen sistem vodovoda in kanalizacije.

Za čas prvih srednjeveških delavnic je bilo krščanstvo v Ljubljani že trdno zasidrana verska praksa. Številne tradicije ter načini praznovanja ob koncu leta so tako dobili krščansko preobleko. Cerkev je imela osrednjo vlogo v srednjeveškem praznovanju. Okoli božiča se je vsakršno delo ustavilo za 12 dni (tako kot že tudi pri Keltih iz Beltincev, ki so mislili da sonce za 12 dni obmiruje na nebu), zimzelena drevesa so ponovno dobila barvitejšo podobo, v pečeh pa je gorelo božično deblo. Takrat so nastali tudi novi simboli jaslic in seveda so se obdržale že vse iz prazgodovine uveljavljene navade priprave prazničnih jedi in pijač.

Obdobje okoli zimskega solsticija je torej posebno že vse od prazgodovine naprej. Vse krajši dnevi in dolge noči že od nekdaj silijo ljudi k temu, nekoč morda celo bolj kot danes, da ta čas preživijo drugače kot sicer. Ne glede na to, kako boste ta čas preživeli vi, vam želimo prijetne božične praznike ter uspešno in zvedavo leto 2022.

Ana Toličič & Domen Perne