Kozlov rob, šivilja in škarjice

»Živela je v starih časih na nekem gradu mlada in zelo prijazna deklica Bogdanka. Bila je šivilja in je služila grajski gospe.«S temi besedami je leta 1896 Dragotin Kette pričel pisati pravljico Šivilja in škarjice. Marsikomu najbolj v spomin vtisnjena ostaja izdaja iz leta 1976, pospremljena s slikovito upodobitvijo izpod rok slikarke Jelke Reichman. Marsikateri danes odrasel si z lahkoto pred oči prekliče modro ozadje, ki krasi naslovnico omenjene izdaje in pred katerim temnolaso dekle v rokah drži nit, škarje pa same od sebe krojijo oblačila.

Srednje- in novoveška utrjena arhitektura v Evropi – utrdbe, tabori, mestna obzidja, predvsem pa gradovi s svojo monumentalno arhitekturo ter številnimi (ne)resničnimi dogodki ter osebami že od nekdaj vzbujajo romantične predstave o nekem izgubljenem času. So vir navdiha za nekatere bolj, druge manj posrečene literarne, slikarske, arhitekturne, v 20. stoletju pa tudi filmske stvaritve, ki se nostalgično ozirajo h gradovom kot prostorom moči, šibkosti, strahu, poguma, sovraštva, ljubezni, pomembnih prevratov, bitk in nasploh nepozabnih zgodb.

Arheološke raziskave na Kozlovem robu v Tolminu razkrivajo nekaj teh zgodb, oziroma odstirajo vire navdiha. Že sama umestitev gradu na osamelo vzpetino med reko Sočo in Tolminko v 12. stoletju ni bila naključna in še danes vzbuja občudovanje. Vzpetina je opazna že iz doline, njen vrh pa postreže z enkratnim razgledom na okoliške hribe.

Žal srednjeveški tloris gradu ni prav dobro poznan, vzbuja pa strahospoštovanje kasnejša faza njegovega obstoja – renesančna utrdba, ki po prenovah v 20. stoletju ponovno dominira vrhu Kozlovega roba. Tokratna izkopavanja na območju severnega medzidja dajejo ogromno količino drobnih najdb povezanih z vsakdanjim življenjem na gradu ravno iz časa renesanse, ko je grad zavzemal predvsem funkcijo mogočne utrdbe. Na Kozlovem robu je živelo tudi eno izmed deklet, ki je ob koncu 19. stoletja Dragotinu Ketteju dalo povod za stvaritev njegovega danes najbolj znanega mladinskega dela. Oseba, oziroma več njih v različnih obdobjih, je za sabo pustila skoraj ves šiviljski, oziroma krojaški pribor – škarje, bucike, naprstnik, gumbe.

V ruševinah gradu, ki jih med izkopavanji odstranjujemo in raziskujemo, pa je bil odkrit še majhen ključ in mogoče je Jelka Reichman imela v mislih prav takšen ključ od skrinje, ob kateri Bogdanka ustvarja oblačila ob začetku Kettejeve pripovedi.

foto: Ana Hawlina, Tadej Hrženjak, Mojca Fras