Arheološke raziskave na Vojašniškem trgu v Mariboru (3. del)
Po propadu rimskega imperija in v času do prihoda Slovanov v dravsko ravan, sta minili dobri dve stoletji. Prve sledi slovanske poselitve so izpričane iz 6. stoletja, naselbinski ostanki so bili odkriti v Hočah, Račah, Slivnici, Malečniku in na Pobrežju. Omenjene naselbine živijo vse do 9. stoletja. Čas konca 9. stoletja pa je čas velikih sprememb – vedno pogostejši vpadi Madžarov, organizacija družbe, oblikovanje družbenih elit, kar se odraža predvsem v pogrebnih običajih ter utrditev nove religije, krščanstva. S tem so bili položeni temelji novega družbenega reda, fevdalizma.
Čeprav o Mariboru kot urbanem centru pred sredino 12. stoletja ne moremo govoriti, lahko kljub temu zasledimo zametke manjših zaselkov na območju kasnejšega srednjeveškega Maribora od 11. stoletja naprej. Mednje lahko vsekakor prištevamo naselbinske ostanke, odkrite med nedavnimi arheološkimi raziskavami na območju kasnejšega minoritskega samostana, pripadajoče cerkve in Vojašniškega trga in sočasne arheološke ostaline z grajskega griča Piramida.
Prvi sedež podravskih mejnih grofov, iz stranske veje nemško-frankovske rodbine Spanheimov, je bil verjetno na Pohorskem dvoru oziroma gradu Hompoš, šele sredi 12. stoletja so se preselili v na novo zgrajeni grad na mariborski Piramidi. Slednji je imel pomembno vlogo pri nastanku mesta. Prva pisna omemba gradu sega v leto 1164 – tega leta je namreč takratni lastnik gradu, podravski mejni grof Otokar III. na svoji poti proti vzhodu nekaj časa preživel tudi na tem delu Štajerske. Grad je takrat deloval kot glavna obrambna točka proti vpadom Madžarov in po kateri je kasnejše mesto Maribor (Marchburch – grad v Marki) dobilo tudi ime.
Že leta 1181 se omenja oppidum inferius (poimenovanje, ki se uporablja za še ne urbanizirane ampak neagrarne naselbine), ki ga Jože Curk postavlja v jugozahodni del mesta (današnji Slomškov trg). Leta 1189 se Maribor omenja kot župnija, leta 1209 kot trg in kot mesto leta 1254.
Za začetek razvoja mesta je bila pomembna ponovna vzpostavitev mostu na območju starejšega rimskega (obstoj le-tega zaenkrat še ni potrjen), ki naj bi bil zgrajen že v 12. stoletju. Proti koncu 11. stoletja, če ne že prej, je deloval prosti brod, ki je skrbel za prevoz ljudi in drugih dobrin čez reko. Nadaljnja urbanizacija območja naj bi potekala po severnem delu današnje Koroške ceste proti Glavnemu trgu, kjer se je najkasneje v začetku 13. stoletja oblikovala tržna naselbina, ter okoli osrednje cerkve Janeza Krstnika.
Z načrtno gradnjo mesta, je grad na Piramidi počasi začel izgubljati svoj vpliv, ostal je bolj ali manj vojaška utrdba. Novi lastniki gradu, Babenberški vojvode, še bolj pa za njimi naslednik Otokar II. Přemysl in nato Habsburžani kot novi štajerski vojvode so se pri svojem delovanju vedno bolj opirali na mesta, stari plemiški centri odločanja pa naj bi počasi izgubljali dotedanji pomen.
Gradnja mesta je bila zastavljena širokopotezno. Med letoma 1255 in 1275, za časa vlade češkega kralja Otokarja II., je srednjeveško mesto dobilo štiristranično obzidje rombaste oblike. Stranice obzidja so bile dolge približno 500 m in so zajele površino okoli 25 hektarjev. Prvotno mestno obzidje je bilo visoko od 8 do 10 m in debelo približno 1 m. Grajeno je bilo v značilni poznoromanski maniri iz deloma obdelanih lomljencev in rečnih oblic. Na notranji strani je potekal lesen, pokrit povezovalni hodnik, s tlemi okoli 2,5 m pod vrhom obzidja. Obzidje je obdajal do 5 metrov globoke in do 18 metrov širok obrambni jarek, ki sta ga napajala vodotoka dveh potokov: Barbarin (današnja Strossmayerjeva ulica) in Triribniški potok (ul. Škofa Maksimilijana Držečnika). Na južni strani je bilo mesto naravno zaščiteno z reko Dravo.
Med arheološkimi raziskavami na Vojašniškem trgu smo odkrili starejšo fazo mestnega obzidja. Slednje je bilo grajeno iz nivoja najstarejše hodne površine, ter je potekalo vzdolž zahodnega roba območja raziskav. Njegov spodnji del je tvoril razširjen, do 0,5 m globoko vkopan temelj, od nadzemnega dela obzidja sta bili ohranjeni le ena do dve šari.
Na površini umetno izravnane površine terena v južnem delu območja raziskav smo zasledili ostanke objekta, ki ga najverjetneje lahko povežemo z najstarejšo srednjeveško poselitvijo obravnavanega prostora. Ob tem ni izključena možnost, da je objekt izviral že iz časa pred izgradnjo mestnega obzidja. Ostanke objekta so tvorili linearni jarki, ki so domnevno predstavljali roparske jarke temeljev objekta.
Z vzpostavitvijo obzidja se je prekinila starejša komunikacijska mreža, ki je vodila od mostišča pri Dravi čez Vojašniški trg na Koroško ulico in nato naprej proti zahodu ali vzhodu. Tako se je razvila nova prometna ureditev, glavne komunikacijske poti so potekale med glavnimi mestnimi vrati: Koroškimi (Gospejinimi) na zahodu, Graškimi (Ulrikovimi) na vzhodu in Dravskimi (vodnimi) na jugu. S tem se je vzpostavil nov centralni del naselbine na današnjem Glavnem trgu.
Prvotno obzidje ni imelo stolpov, le-te so začeli v različnih fazah dograjevati v 14. stoletju. Sprva so bili verjetno zgrajeni trije oglati stolpi na jugozahodnem, severozahodnem in severovzhodnem (območje kasnejšega mestnega gradu) vogalu mesta. V 14. stoletju so na območju vzhodnega obzidja sezidali še dva, manjša, polkrožna stolpa, hkrati pa so zgradili še oglate stolpe nad Dravskimi, Pristaniškimi, Koroškimi in Graškimi mestnimi vrati ter visok oglat stolp ob župnijski cerkvi, sedanji zvonik stolnice.
V mlajši fazi novega veka se je podoba obravnavanega prostora spremenila. Na to je v prvi vrsti vplivalo porušenje nadzemnega dela obzidja. Odstranjevanje obzidja bržkone ni predstavljalo enkratnega dejanja, ampak je potekalo dalj časa in je bilo verjetno povezano z pridobivanjem gradbenega materiala za gradnjo in obnovo stavb v okolici.
Arheološko dokumentirane ostanke morda lahko povežemo s prvo večjo prenovo mestnega obzidja, ki je dokumentirana med letoma 1460 in 1470, ko so mestu grozili vpadi Turkov. V 1. polovici 16. stoletja sta mesto prizadela dva večja požara ter ponovno obleganje Turkov leta 1532. Sledili sta obnova poškodovanih utrdb in gradnja obeh zahodnih vogalnih okroglih stolpov. Hkrati so zgradili tudi zunanje obzidje pred južno fasado minoritskega samostana. Večja obnova obzidnega sistema je stekla šele v letih med 1548 in 1562 z denarno pomočjo štajerske dežele in bila izvedena v skladu z renesančnimi načeli. Zgrajene so bile štiri nove bastije, ki so zaščitile Koroška vrata, oba dostopa do mestnega pristanišča (Benetke in Vodni stolp) in severovzhodni mestni vogal ob gradu. V drugi polovici 16. stoletja so domnevno zgradili tudi zunanje obrambno obzidje v obliki nizkega zidu, s katerim so zavarovali severno in najverjetneje tudi zahodno obzidno stranico.
Utrjen obrambni sistem je več kot 150 let kljuboval turškim vpadom. Z zmanjševanjem potrebe po utrjenosti mesta v času novega veka je prišlo do postopne razgradnje obzidja, v 20. letih 19. stoletja je bilo mestno obzidje porušeno, obrambni jarki zasipani.
Do danes so se ohranili Vodni, Sodni, Židovski in Čeligijev stolp, grajska bastija, ostanek utrdbe ob nekdanjih Koroških vratih in deloma obzidje na zahodi in južni strani ter v objektih, ki so jih v času nastanka naslonili na obzidje.
Uporabljena literatura:
CURK, J. 1991, Urbana in gradbena zgodovina Maribora.–Maribor skozi stoletja. Razprave I, Maribor, 511–563.
FIŠTRAVEC, A., T. RAVNIKAR, I. SAPAČ, P. PREMZL, M. RAVNIK., A. GULIČ, V. KMETIČ in M.HROVAT 2014, Piramida: grič, na katerem se je začela pisati zgodovina Maribora. – Maribor.
MAGDIČ, A. 2018, Oris historične krajine severnega Dravskega polja od prazgodovine do srednjega veka. – F. Lazarini in M. Preinfalk (ur.), Dvorec Betnava, Ljubljana, 11–43.
MURKO, M., Začetki srednjeveškega Maribora, neobj.
PAHIČ, S. 1966, Arheološko raziskovanje v Mariboru. – Časopis za zgodovino in narodopisje 37/2, 3–45.
SAPAČ, I. 2013, Mariborski srednjeveški obrambni sistem. – Maribor, znanstveno teoretični in projektni elaborat.
Dodaj odgovor