Pri treh babah

Arheološke raziskave na Vojašniškem trgu (4. del)

Ime lastnika, ki je dal hišo zgraditi sicer ne poznamo, a so arheološke raziskave odstrle tančice o njeni preteklosti. Glede na stavbno analizo je sedanja zasnova stavbe datirana v čas zadnje četrtine 18. stoletja, a so odkrite arheološke ostaline pokazale, da je le-ta bistveno starejša. Njeno najstarejšo fazo lahko datiramo v čas kmalu po izgradnji mestnega obzidja.

Najstarejši del objekta (faza 1a) predstavlja njegov severozahodni  del (prostora A in B). Kletni zidovi so se na zahodni strani navezovali na zidove starejše faze kleti. Verjetno se je v tej fazi pritlični del objekta širil proti zahodu vse do linije mestnega obzidja. Oba dela kleti sta bila med seboj povezana z obokanim gotskim portalom. Zahodni del kleti je bil zagotovo vsaj enkrat obnovljen/prezidan, saj smo na zahodni strani portala odkrili dva zaporedna kamnita praga, ki nakazujeta na ločena nivoja uporabe kleti. Prezidavo morda lahko povežemo z obnovo kleti pod prostoroma A in B (faza 1b), do katere je najverjetneje prišlo po požaru v vhodnem delu objekta, o čemer priča ožgana površina kamnov v pritličnem delu zidu. Ob tem so notranjost objekta podrli, prezidali in zgradili obokan strop.

V naslednji fazi (faza 2) so bili zgrajeni temelji, ki potekajo v smeri vzhod – zahod in nakazujejo na obstoj prostora ob jugovzhodnem delu obstoječe hiše. V fazi 3 je bil dograjen prostor C, ki bi morda lahko, glede na odkrite temelje imel predhodnika v fazi 2. V naslednji fazi (faza 4) je bil k objektu prizidan prostor D, ki je bil naknadno obokan (faza 4b).

V severovzhodnem delu hiše (pod prostori D, E in G) smo pod tlakom in debelim nasutjem odkrili peč za žganje apna (apnenica). Njen nastanek je zagotovo povezan z velikopoteznimi gradbenimi projekti, kakršnega sta predstavljala bodisi gradnja mestnega obzidja, do katerega je prišlo v drugi polovici 13. stoletja ali gradnjo samostana in cerkve. V času novega veka je bil zahodni del stavbe ob obzidju opuščen in porušen, kletni prostor pa je bil zasut z odpadnim gradbenim materialom. Po prenehanju uporabe apnenice so nad njo kasneje dozidali hišo (faza 5).

Zadnjo fazo (faza 6), na podlagi franciscejskega katastra datiramo v čas pred 2. polovice 18. stol., ko je bil ukinjen samostan. V okviru reform Jožefa II. se je v prostore samostana naselila vojska, hiša se je uporabljala kot skladišče. Najbolj presenetljivo odkritje iz tega obdobja predstavljata dve glavi baročnih skulptur, ki sta bili vdelani v stene južne kleti. Prostorska zasnova se je v bolj ali manj spremenjeni obliki ohranila do danes.

V pisnih virih od sredine 18. stoletja naprej se pojavljajo imena lastnikov hiše. Sredi 18. stoletja je hišo kupil Jurij Lessiack, ki jo je leta 1763 prodal zidarskemu mojstru Juriju Stadlerju. Leta 1786 je bila hiša prepisana na Franca Ksaverja Zeisla, leta 1799 pa je postala last Mihaela Klantschnigga in njegove žene Elizabete, roj. Matilnigg.

Stavba je bila nazadnje prezidana leta 1838, leta 1897 so ob njej prebili prehod do današnjega Vodnikovega trga. V stavbi je bila še do 20. stoletja črna kuhinja, ki je med obema vojnama služila kot prekajevalnica. Leta 1941 je lastništvo hiše prešlo v last mestne občine Maribor. Zadnji dve leti je bila hiša deležna obsežne prenove. V njej bo dobil sedež lutkovni muzej, kavarna kot tudi arheološka soba, kjer bodo v prihodnje razstavljeni predmeti, odkriti tekom arheoloških raziskav.