Foto: Matija Lukić

Severno emonsko grobišče se je raztezalo ob glavni rimski cesti, ki je potekala pod današnjo Dunajsko cesto proti Celei, oziroma Celju, od današnjega Kongresnega trga do Gospodarskega razstavišča. Na najdišču, kjer bo v prihodnje zrasla zgradba »Emonika City Center« smo le znotraj severnega emonskega grobišča raziskali 183 grobov – od tega je bilo 160 žganih in 23 skeletnih. Na vzhodnem delu raziskovanega območja pa smo pregledali manjše pokopališče, kjer smo odkrili dodatnih 34 žganih grobov in 11 skeletnih grobov s 15 skeleti. Odkrili smo tudi tri slabo ohranjene sarkofage. V enem od njih je bil delno ohranjen skelet.

Značilno za rimskodobne grobove je, da so svojci pokojnikom v grobove pridajali različne predmete – pridatke. Ti so lahko bili njihova najbolj dragocena lastnina – najljubši nakit, najbolj uporabljan del osebne noše, ter tako intimni, a vsakodnevni predmeti, kot so pripomočki za osebno nego. Na drugi strani pa so ti pridatki del rimskodobnih običajev, del katerih je bilo tudi pridajanje hrane in pijače v grobove. Priče teh ritualov vse do danes ostajajo v grobovih odkriti recipienti, v katerih je bila ta hrana in pijača – stekleno in keramično posodje. Z živežem podkrepljeni umrli pa so na poti v onostranstvo potrebovali tudi luč za osvetljevanje poti ter denarno sredstvo za poplačilo prevoza čez reko Stiks. V prid temu govorijo v grobove pridane oljenke in novci. V nadaljevanju predstavljamo najbolj zgovorne predmete iz grobov raziskovanih v letu 2024 na najdišču, ki smo ga pogovorno imenovali Emonika.

Med pokope z največjim številom odkritih predmetov sodi grob, v katerem je bilo najdenih 122 železnih žebljičkov. Takšne žebljičke so v rimskem času uporabljali za utrjevanje podplatov na obutvi. Poleg tega so žebljički služili tudi za boljši oprijem. Še posebej so značilni za podplate rimskih vojaških sandal, imenovanih caligae. Ker usnje sčasoma propade, so se v grobovih od obuval ohranili le ti železni žebljički. Najdemo jih predvsem v skeletnih grobovih iz 4. stoletja, z njimi okovana obuvala pa so nosili tako moški kot ženske. Posamezne žebljičke, ki so jih izgubili med hojo, pogosto najdemo na nekdanjih rimskih cestah. Odtis z žebljički utrjenega čevlja včasih odkrijemo tudi na rimskih opekah.
Novci so pogosta najdba v rimskih grobovih. Večina najdenih je močno obrabljena ter poškodovana od ognja, kar pomeni, da so bili sežgani skupaj s pokojnikom. V grob so jih položili kot del pogrebnega obreda, imeli pa so tako verski kot praktični namen. Med najbolj znanimi običaji je bilo polaganje kovanca v pokojnikova usta ali njihovo bližino kot plačilo za Harona, mitološkega brodnika, ki je duše pokojnih prevažal čez reko Stiks v posmrtno življenje. Ta običaj so Rimljani prevzeli od Grkov, vendar novci v grobovih niso bili povezani le z verovanjem in običaji, simbolizirali so tudi premoženje, status ali poklic pokojnika.
Čeprav so Rimljani v grobove položili celo posodje, je zaradi svoje krhkosti pod težo prsti nad grobom in pod vplivom naravnih procesov, kot sta erozija ter premikanje tal, sčasoma počilo in se razbilo. Poleg tega lahko poznejši posegi v tla, kot sta gradnja ali oranje, poškodujejo  grobove in razbijejo morebitne posode v njih. Razbite posode sestavijo strokovnjaki restavratorji. Gre za natančen postopek, ki vključuje več korakov. Vse odlomljene delčke je treba najprej očistiti, nato razvrstiti za sestavljanje in nazadnje zalepiti s posebnimi lepili. Seveda morajo vse postopke tudi natančno dokumentirati. Dandanes se za pomoč pri rekonstrukciji uporablja tudi tridimenzionalno skeniranje ali digitalno modeliranje.
Keramične posode za hrano in pijačo igrajo pomembno vlogo v rimskih pogrebnih običajih, saj so odraz prepričanja o potovanju pokojnika v onostranstvo. V grobovih smo naleteli na veliko lončenega posodja, ki ga poznamo pod izrazom pivsko posodje. Gre za vrče, ki so jih Emonci uporabljali za shranjevanje in nalivanje vina, čaše in skodelice za pitje ter sklede za mešanje in morda tudi postrežbo. Kot je mogoče videti na fotografiji, so bile posode različnih oblik in izdelane iz različnih vrst gline. Oblike posod so odvisne od regije in časovnega obdobja, odražajo pa tudi lokalne običaje ter gospodarske razmere na območju, kjer so odkrite.
Rimljani so verjeli, da njihove duše še naprej živijo v posmrtnem življenju, zato so pokojnikom v grobove za popotnico pogosto polagali hrano in pijačo v različnih namiznem posodju. Verjeli so, da pokojnik na poti v podzemlje potrebuje hrano in da z daritvami lahko pomirijo duhove ter bogove. Na sliki vidimo posodje iz enega od grobov. Poleg vrča so v grob pridali krožnik in skodelico, pokojniku so na krožniku postregli s hrano, v skodelici pa s hrano ali pijačo. Krožnik in skodelica sta izdelana iz posebne keramike imenovane tera sigilata, za katero je značilen rdeč premaz. To je bila keramika boljše kakovosti, podobno kot današnji porcelan. Med finejše namizno posodje uvrščamo tudi temno sivo skodelico, ki je bila namenjena pitju vina.
Zelo pogost pridatek v rimskih grobovih so tudi majhne lončene svetilke, tako imenovane oljenke. Ime so dobile zaradi olja, ki je bilo uporabljeno za gorivo. Pridajanje oljenk v grobove je bilo razširjeno po celotnem rimskem imperiju, običaj pa izhaja iz verovanja, da so oljenke simbol luči ter življenja in vodijo pokojnika v kraljestvu mrtvih. Keramične oljenke, kot te na sliki, so izdelovali skoraj industrijsko, zato so bile cenovno dostopne in pogoste v grobovih navadnih ljudi. Na dno oljenk so mojstri izdelovalci vtisnili svoje ime (kot je žig FORTIS, viden na eni izmed oljenk na fotografiji). Nekatere so okrašene, recimo z gledališkimi maskami, gladiatorskimi boji ali z živalskimi motivi.
Med odkritimi oljenkami izstopa ta z upodobljenim stoječim gladiatorjem. Beseda „gladiator“ izhaja iz latinskega izraza za kratek meč – „gladius“. To so bili bojevniki, ki so se v starem Rimu borili v brutalnih javnih predstavah za zabavo občinstva. Pogosto so bili sužnji, vojni ujetniki ali zločinci, ki so jih prisilili v boj. Spopadi z drugimi gladiatorji ali divjimi živalmi so potekali v velikih amfiteatrih, kot je na primer Kolosej v Rimu. Gladiatorji so bili različno opremljeni in so imeli različna poimenovanja. Na oljenki je upodobljen murmillo, ki je imel veliko čelado, pravokotni ščit in se je bojeval s kratkim mečem.
Rimsko lončeno posodje je pogosto okrašeno. Na fotografiji vidimo apliko v obliki maske na sigilatnem krožniku. Aplike so izdelovali tako, da so glino vtisnili v model, tako kot bi danes plastelin, in jo nato pritrdili na posodo. Površino imajo prevlečeno z značilnim rdečim premazom. Premazi imajo dve funkciji: so okras, hkrati pa zagotavljajo večjo vodotesnost površine. Levo od aplike je tudi sled prstnega odtisa ali morda čopiča izdelovalca.
Rimljanke so lasnice uporabljale za urejanje in spenjanje las ter kot okras. Glede na njihovo funkcijo so v antičnih virih poimenovanez različnimi imeni.Lasnice z okrašenimi zaključki so znane kot acus crinalis, spina crinalis, crinale ali arcus comatoria. Lasnica na fotografiji ima vrh okrašen z ženskim doprsjem z razkošno pričesko. Ta tip pričesk je značilen za flavijsko obdobje (od leta 69 do 96 n. št.). Ženske so iz svojih las ali s pomočjo lasulj oblikovale visoke kodre na vrhu glave, ki so jih pritrdile s lasnicami. Bogate ženske, zlasti tiste iz plemiških družin, so tudi z zapletenimi pričeskami razkazovale svoje bogastvo in status.
Strokovnjakinja iz konservatorskega centra ŠČIT, MGML skrbno obnavlja stekleno posodo s strokovnimi tehnikami, s katerimi ohranja prvotni videz posode. Za izjemno zahtevno restavriranje in sestavljanje steklenih posod je nujno posebno znanje. Strokovnjaki morajo skrbno sestaviti odlomke, zagotoviti pravilno poravnavo in nagib ter pri tem uporabiti dovolj močna prozorna lepila.
Izdelava stekla in steklarske tehnike so bile v rimskem času tako izpopolnjene, da so Rimljani lahko množično izdelovali stekleno posodje. Za rimske grobove na najdišču Emonika je značilno, da so vsebovali veliko steklenega posodja, kar odraža družbeni položaj pokojnikov in časovno obdobje uporabe tega pokopališča. Stekleno posodje so običajno uporabljali za shranjevanje parfumov, dišečih olj ali hrane in pijače za posmrtno življenje. Za razliko od steklenih posod, najdenih v naselbinah, je stekleno posodje iz grobov bolje ohranjeno. Na sliki je predstavljenih nekaj najlepšega in najbolje ohranjenega steklenega posodja najdenega na najdišču Emonika.
Med steklenim posodjem, odkritim na Emoniki, nedvomno izstopa čaša na fotografiji. Izdelana je iz brezbarvnega stekla in okrašena z vrezanim okrasom v obliki faset. V Sloveniji je teh čaš malo, enaka je bila najdena v grobu na Ptuju (Poetovio), najdene pa so bile še v Celju (Celeia) in Ribnici na Dolenjskem (Romula). Gre za luksuzen izdelek, katerega izdelava je zahtevala veliko znanja in časa, izdelovali pa naj bi jih nekje na vzhodnem delu imperija. Zato jih povezujemo z bogatejšimi grobovi, saj so odraz bogastva in prefinjenosti.  Takšne čaše so bile v uporabi v drugi polovici 1. stoletja.
Restavriranje kovinskih predmetov, zlasti bronastih in srebrnih, je občutljiv postopek, ki zahteva pazljivo odstranitev korozije na predmetih, tako da se ne poškodujejo. Na propadanje in nastanek korozije na bronastih predmetih vplivajo dejavniki iz okolja, medtem ko je srebro stabilnejše, vendar se rado obarva črno. Očistiti ga je mogoče z mehanskimi in kemičnimi metodami. Zaščitni premazi lahko pomagajo preprečiti nadaljnje uničenje. Za dolgoročno ohranitev je ključnega pomena pravilno skladiščenje v nadzorovanem okolju.
Srebrn prstan z zelenim vstavkom je bil najden v enem od bogatejših grobov na Emoniki. Prstani niso bili le okras, temveč so pogosto imeli velik kulturni in družbeni pomen. Premožni posamezniki so imeli prstane iz zlata in srebra, ozaljšane z dragimi kamni. Poleg dragih in poldragih kamnov so, kot cenejše nadomestilo, za okraševanje uporabljali tudi obarvano stekleno pasto. V rimskem svetu so prstani pogosto simbolizirali zakonski status. Poročni prstan je bil sprva železen, kasneje pa tudi srebrn ali zlat. Srebrni prstan najden v ženskem grobu, bi lahko pomenil, da je bila pokojna poročena.
Med grobovi po bogatem nakitu nedvomno izstopa skeletni pokop ženske. Pokojnica je bila pokopana s štirimi bronastimi zapestnicami, od katerih sta bili dve narebreni in dve okrašeni s tako imenovanimi kačastimi zaključki. Vse štiri zapestnice je pokojnica nosila na levi roki. Na njej je imela tudi srebrn prstan z zelenim vstavkom. Okoli vratu ji je visela ogrlica iz 15 temno modrih steklenih jagod s srebrnima zankama za zapenjanje. Jagode so bile nanizane na vrvico, ki pa se ni ohranila. Ogrlice iz temno modrih jagod so našli v ženskih grobovih iz 4. stoletja po celotnem rimskem imperiju. Pri nogah je pokojnica imela priložen tudi manjši lončen lonček.
Rimski uhani v obliki muh so edinstvena in zanimiva vrsta nakita. V rimski simboliki muha ni bila tako pogosto upodobljena kot nekatere druge živali, denimo golobi, orli in metulji, vendar pa je imela posebne povezavo, zlasti s smrtjo in posmrtnim življenjem. Muha je predstavljala razkroj in razpadanje in je tako simbol smrti in neizogibnega minevanja časa. Zato so muhe včasih upodobljene v pogrebnem kontekstu. Predvsem na nekaterih nagrobnih spomenikih poudarjajo smrtnost in minljivost življenja. Hiter življenjski cikel žuželke od rojstva do smrti bi lahko predstavljal tudi minljivost človeškega obstoja. V rimskih časih je bil škržat simbol nesmrtnosti, vstajenja in pesniški navdih. Rimljani so ga občudovali zaradi njegove posebnosti, da po večletni preobrazbi prileze iz tal. Zaradi te povezave s preobrazbo in nekakšnim ponovnim rojstvom je bil ustrezen simbol za potovanje duše in večno življenje.