ARHEOLOŠKE RAZISKAVE NA TRŽAŠKI CESTI V LJUBLJANI

Pripravila: Sandra Pavković, Matej Draksler

Naslovnica: Matija Lukić

V letih 2020 in 2021 so na območju Tržaške ceste v okviru prenove infrastrukture in ureditve površin potekale arheološke raziskave. Raziskave je izvedel Muzej in galerije mesta Ljubljane v sodelovanju z Arheološkim raziskovalnim konzorcijem za Ljubljano pod vodstvom Roka Klasinca iz Skupine STIK. Sistematska arheološka spremljava gradbenih del nam je omogočila zamejitev območja z ohranjenimi arheološkimi ostalinami; te so bile potem ali zavarovane pred nadaljnjimi gradbenimi posegi (prilagoditev tras komunalnih vodov) ali pa v celoti raziskane.

Pred prihodom Rimljanov je bil teren na celotni dolžini Tržaške ceste močno preoblikovan zaradi delovanja Gradaščice in njenih pritokov. Najbrž se zato niso ohranile bolj številne sledi uporabe iz starejših obdobij. Odkrili smo le nekaj redkih posameznih odlomkov lončenine, okvirno datiranih v mlajšo bronasto, oziroma starejšo železno dobo, ki izvirajo pretežno iz aluvialnih sedimentov Gradaščice in Glinščice.

Najstarejše antropogene sledi smo pripisali rimskemu obdobju. Raziskave kažejo, da je gradnja najstarejše ceste, ki je vodila iz Akvileje po robu Ljubljanskega barja, današnja Tržaška cesta, sočasna z gradnjo mesta Emone na začetku 1. stoletja n. št. Hkrati s cesto sta bila izgrajena tudi obcestna jarka, ki sta bila izkopana severno in južno ob njeni celotni dolžini. V okviru raziskave smo ju dokumentirali na nekaj odsekih vse od križišča Tržaške ceste z Bleiweisovo cesto na vzhodu do Gimnazije Vič na zahodu. Ugotovili smo tri glavne faze, oziroma obnove obcestnih jarkov z usmeritvijo vzhod-zahod. Na podlagi najdb, odkritih v polnilu jarka, domnevamo, da sta obcestna jarka, z njima pa najbrž tudi sama cesta, bila vzpostavljena v 1. stoletju n. št., nato pa do 4. stoletja dvakrat obnovljena. Poleg glavne vpadnice smo dokumentirali tudi odsek ceste, ki se je od nje odcepila proti južnemu emonskemu obzidju.

V 1. stoletju je bilo vzdolž zahodne vpadnice vzpostavljeno rimsko grobišče. Zgodnji žgani grobovi so se posamično ali v skupinah vrstili ob celotnem odseku ceste med Trgom mladinskih delovnih brigad in Gimnazijo Vič v skupni razdalji okoli 1500 m. Skupaj smo raziskali 26 grobov na petih različnih lokacijah. Vsi odkriti grobovi, razen enega, ki je skeleten, so žgani in pripadajo obdobju prvih dveh stoletij našega štetja. Med oblikami žganih grobov prevladujejo pokopi v skrinjah iz tegul, pokopi v amforah ter pokopi v jamah brez grobnih konstrukcij (morda lahko predvidevamo pokop v lesenih skrinjah). Poleg keramične žare so bili v grobove pridane oljenke, stekleni balzamariji, kozmetični pribor (pogosta so bronasta ogledala), novci, keramično posodje… ter žganina. Pokojne so prebivalci Emone sprva pokopavali tik ob cestišču, z razvojem pokopališkega prostora pa so bili izkoriščeni tudi prej prosti presledki in do nekaj deset metrov širok pas za prvo vrsto grobov. Grobne parcele pomembnejših družin so bile zamejene s kamnitimi ograjami ali nizkimi zidci, ki so oblikovali kvadratne ali pravokotne prostore z 10 do 30 čevljev (1 pm = 29,7 cm) dolgimi stranicami. Med grobovi smo odkrili tudi cesto oz. pot, utrjeno s kamni in odlomki opeke, ki je vodila od glavne ceste v zaledje grobišča ter morda še naprej do kakšnega zaselka ali vile.

Zanimiva sta kamnita temelja, ki smo ju raziskali na razdalji skoraj točno 500 dvojnih rimskih korakov oz. 740 m in 1000 dvojnih rimskih korakov oz. 1500 m od glavnih zahodnih mestnih vrat. Predvidevamo, da gre za temelja obeležij (morda miljnikov), ki sta nagovarjala iz zahoda prihajajoče obiskovalce Emone. Sredi grobišča smo pred stavbo Tržaška cesta 6 prepoznali objekt, ki je bil zgrajen v 2. stoletju n. št., s kanalizacijskim kanalom, ki je iz njega odvajal komunalne odplake v obcestni jarek. Objektu smo določili dve fazi, in sicer starejšo leseno in mlajšo, pri kateri so bili zidovi zidani iz lomljencev peščenjaka. Temelj prve faze, z usmeritvijo vzhod-zahod, je bil zgrajen znotraj obcestnega jarka druge faze v času, ko ta ni več deloval. Sočasni so odtisi tramov, ki objekt delijo na več manjših prostorov. Pred objektom odkrita serija jam za sohe kaže na pokrit arkadni prostor. Zidan temelj mlajše faze je bil deloma postavljen na temelju starejše faze, v smeri proti vzhodu pa je bil podaljšan.

Cesta, ki je bila zgrajena v 1. stoletju n. št., po opustitvi Emone v 5. stoletju ni več vzdrževana, vendar je še naprej v uporabi. Po njej je tekel promet še v srednjem veku, ko se poselitev prostora znova intenzivira in ponovno vzpostavi trgovina, kar pripelje do posameznih obnovitvenih oz. vzdrževalnih del na cesti. Na območju pred Fakulteto za elektrotehniko smo namreč odkrili odsek ceste z utrditvijo iz prodnikov, na kateri smo odkrili serijo železnih podkev, ki jih umeščamo v 15. oz. 16. stoletje in kažejo na obnovo nekdanje rimske ceste v tem obdobju.

V 18. stoletju sledi velik inženirski podvig z izgradnjo nove ceste. V širini današnje štiripasovnice je bil celoten teren znižan, tako da je nastal globok kanal. V osrednjem delu je bila zgrajena cesta iz dveh debelih plasti proda. Na vsaki strani je bil dodatno poglobljen obcestni jarek. Sistem je omogočal odvod velike količine vode ob poplavah. Namreč, ko sta se obcestna jarka do vrha napolnila, je voda najprej poplavila cesto, ni pa poplavila okoliškega terena. V 19. stoletju sledi obnova ceste, obcestna jarka pa zasujejo. Temu sledi prva pozidava na območju vzhodnega dela Tržaške ceste. Iz tega obdobja smo dokumentirali nekaj temeljev hiš, ki so bile porušene ob izgradnji in širitvi obstoječe ceste.

UPORABLJENA LITERATURA

Andrej Gaspari, Prazgodovinska in rimska Emona, 2014