DAN ŽENA: ARHEOLOGINJE IN NJIHOV POMEMBEN DOPRINOS K VEDI

Tekom 20. stoletja se je arheologija postopno razvila v vedo, ki se je proučevanja preteklosti pričela lotevati s pomočjo sodobnih pristopov. V njenem razvoju so ključne vloge odigrale tudi arheologinje, ki so skupaj s svojimi stanovskimi kolegi prispevale tako k odkritjem svetovno znanih artefaktov in najdišč, kot tudi k razvoju temeljnih sodobnih postopkov arheološke metodologije. Slednji se v nekaterih oblikah uporabljajo še danes. A vendar so si arheologinje predvsem v prvi polovici 20. stoletja, tako kot tudi njihove kolegice iz drugih področij, težje utrjevale ugled znotraj stroke ter širšo prepoznavnost v javnosti. Naslednje vrstice so ob mednarodnem dnevu žena namenjene ravno njim, pionirkam arheološke stroke ter za nameček še novim spoznanjem k znanim odkritjem, povezanih z ženskimi kulti in znanimi vladaricami.

KATHLEEN KENYON (1906-1978)

Britanska arheologinja Kathleen Kenyon velja za eno najvplivnejših arheologinj in arheologov 20. stoletja. Njen najpomembnejši dosežek so izkopavanja neolitskega mesta Jericho v današnji Palestini, kjer je v prakso implementirala sodobno metodo stratigrafskega izkopavanja. Te se je priučila med raziskavami rimskega Verulamiuma v Angliji, pod vodstvom Margaret Wheeler, še ene izjemne arheolginje.

Stratigrafski način izkopavanja še danes velja za osnovno metodo arheološkega dela. Izjemno natančno izkopavanje Jericha pod budnim očesom Kathleen Kenyon, z ločevanjem zemeljskih plasti in prepoznavanjem arheoloških artefaktov v njih, pa je vplivalo tudi na razvoj keramične tipologije.

Danes Jericho velja za enega najstarejših znanih mest na svetu. Stalna poselitev najdišča s kamnitimi strukturami je izpričana že pred iznajdbo keramike. Po objavi rezultatov izkopavanj je Kenyon sicer naletela na kritike nekaterih njenih interpretacij, predvsem so ji očitali, da se preveč opira na biblične tekste. Poleg vzpostavitve napredne metode izkopavanj pa je pripomogla tudi k popularizaciji arheologije. Tekom samih raziskav je veliko časa namenila sprotnim predstavitvam rezultatov na predavanjih in v popularnih britanskih in ameriških revijah. Leta 1973 je njeno delo prepoznala kraljica Elizabeta II ter ji podelila častni viteški naziv dame.

HILDA PETRIE (1871-1957)

Hilda Petrie, egiptologinja irskega rodu, je svojo kariero pričela kot geologinja. Geologijo je študirala na Kraljevi Univerzi za ženske, kjer je izkazala izjemen talent predvsem za risarske postopke v vedi. Pri petindvajsetih letih je spoznala slavnega egiptologa in bodočega moža, Flindersa Petrieja. Ta je potreboval izkušenega risarja za izdelavo natančnih kopij inskripcij in artefaktov. Natančno dokumentiranje je še danes ključen postopek pridobivanja nadaljnjih arheoloških podatkov.

Flinders Petrie je zasluženo znan kot eden izmed najvplivnejših egiptologov, Hilda pa nedvomno zasluži enak delež te prepoznavnosti. Njene točne transkripcije hieroglifov iz egipčanskih grobnic so bile za projekte, ki jih je vodila najprej skupaj z možem, kasneje pa tudi sama, ključnega pomena. Poleg risarskih transkripcij je sodelovala tudi v vseh ostalih aspektih arheoloških del. Skupaj z možem sta vzpostavila Britansko šolo arheologije, kjer so se urili nešteti bodoči arheologi.

TATJANA AVENIROVA PROSKURAJKOVA (1909-1985)

Tatjana Avenirova Proskurajkova se je rodila v Rusiji in študirala arhitekturo v Ameriki. Zato je morda presenetljivo, da je danes znana predvsem po prelomnih odkritjih v arheologiji Majev.

Kot Hilda Petrie pred njo, je v arheologijo prvič vstopila zahvaljujoč njeni risarski nadarjenosti. Po študiju arhitekture je v Univerzitetnem Muzeju v Pensilvaniji namreč izdelovala risbe za kuratorja. Tam je njen talent opazil raziskovalni direktor Linton Satterhwaite in jo povabil na ekspedicijo na najdišče Piedras Negras v Gvatemali. Zatem se je pridružila še ekspedicijam v Mehiko in Honduras, kmalu pa sodelovala v vseh aspektih arheološkega dela. Sprva je bila znana predvsem po sposobnosti, da majevske ruševine v risbi oživi tako, kot so nekdaj dejansko izgledale. Pri tem se je velikokrat zanašala le na svoje domneve. Te pa so bile, na začudenje njenih sodelavcev, pogosto potrjene s kasnejšimi izkopavanji.

Njen najpomembnejši doprinos arheologiji Majev pa je bilo prelomno spoznanje, da majevski glifi ne predstavljajo le astronomskih in koledarskih znakov, kot je bilo mišljeno do tedaj, temveč da gre za zgodovinske zapise dogodkov in oseb. Njeno delo je bilo temeljno za rekonstrukcijo politične zgodovine Majev kot jo poznamo danes. 

LJUDMILA PLEŠNICAR-GEC (1931-2008)

Slovenska arheologinja Ljudmila Plešnicar-Gec se je rodila v Sežani v času italijanske okupacije. Gimnazijo je obiskovala v Sežani, Trstu in Postojni, študirala pa na oddelku za arheologijo v Ljubljani. Po študiju je sprva delovala v pokrajinskem muzeju v Kopru, najbolj pa je znana po prvih sistematičnih zaščitnih izkopavanjih Emone.

Leta 1961 je dobila službo v Mestnem muzeju Ljubljana. V tem času so v Ljubljani potekali številni veliki gradbeni projekti, zato je bila Ljudmila Plešnicar-Gec primorana voditi obsežna zaščitna izkopavanja. Na območju današnjega Bavarskega dvora, je njena ekipa med gradnjo dokumentirala 1000 rimskodobnih grobov. Najdbe so »dobesedno trgali iz čeljusti bagrov«¹. Zahvaljujoč njenim prizadevanjem danes severno emonsko grobišče velja za enega izmed največjih raziskanih grobišč na območju celotnega Rimskega imperija. Podobna reševalna izkopavanja je izvajala po celotni Ljubljani. Te izkušnje pa so jo spodbudile tudi k zagovarjanju zaščite kulturne dediščine ter pripomogla k temu, da se je v ljubljanskih urbanističnih načrtih v letu 1965 pred gradbenimi posegi pričelo upoštevati sistematično varovanje arheoloških najdišč.

Pri terenskem in muzejskem delu je sledila standardom, ki so v uporabi še danes, hkrati pa objavila številne obsežne pregledne monografije o Emoni. Njeno najobsežnejše delo je leta 1972 izdana monografija Severno emonsko grobišče, v kateri je objavila nekaj manj kot 1000 na novo raziskanih grobov. Knjiga še danes predstavlja enega izmed temeljnih učbenikov vsakega študenta rimske provincionalne arheologije ter nepogrešljiv pripomoček pri obdelavi rimskodobnega gradiva iz sočasnih najdišč. Brez njenih prizadevanj naše današnje znanje o rimskem mestu še zdaleč ne bi bilo tako popolno, za njih pa je bila leta 1997 nagrajena s častnim znakom svobode Republike Slovenije.    

1 – Sivec, I. 2007, In Memoriam Ljudmila Plešnicar-Gec (1931-2008). – Arheo 24, str. 7-8.

DODATEK: NOVA ODKRITJA

Arheologija je ena izmed bolj interdisciplinarnih ved znotraj humanističnih znanosti, sloves katere pa z razvojem modernih tehnologij ter s pomočjo sodobnih naravoslovnih pristopov le še utrjuje. Naravoslovno znanstvene analize znotraj arheološke stroke dosegajo razsežnosti, o katerih si zgoraj omenjene arheologinje niso znale niti predstavljati. Z njihovo pomočjo smo si arheologi  v zadnjih letih zmožni odgovarjati na vprašanja, na katera so poprej obstajale zgolj domneve. Pridobivamo nova spoznanja o že dolgo časa znanih artefaktih, ali izčrpne podatke popolnoma novih najdišč. Na tem mestu bomo izpostavili nekatera odkritja zadnjih let, ki se navezujejo na pomembne ženske davne preteklosti.

WILLENDORFSKA VENERA

Willendorfska Venera predstavlja enega izmed številnih podobnih kipcev stiliziranih žensk iz obdobja kulture Gravettien (prib. 33.000 – 22.000 let pred sedanjostjo). Odkrita je bila leta 1908 ob Donavi v spodnji Avstriji, in kmalu doživela svetovni sloves. O namenu kipca oziroma prezentaciji si raziskovalci še niso enotni, očitno pa gre za pomembno upodobitev ženskih atributov. Podobni kipci so bili namreč odkriti na širokem območju vse od Francije pa do Rusije. Zaradi pomena najdbe se na njej niso izvajale nikakršne invazivne raziskave. Nedavno pa je uporaba nove tehnologije visoko resolucijske tomografije privedla do novih odkritij. Izkazalo se je namreč, da material, iz katerega je kipec izdelan, izvira iz severne Italije. To verjetno kaže na povečano mobilnost ljudi v tem obdobju, posebno preko rečnih dolin. Morda je kipec na najdišče v Willendorfu potoval tudi čez ozemlje današnje Slovenije

BOJEVNICA IZ BIRKE

Leta 1878 je bil na najdišču Birka, pomembnim mestom v vikinški dobi, odkrit bojevniški grob. Grob z oznako Bj 581 se je nahajal na dvignjeni terasi in bil markiran z velikim balvanom. Lesena grobna komora velikosti 3,45 x 1,75 metrov je vsebovala skeletne ostanke bojevnika ter številne pridatke vključno z mečem, sulico, sekiro, puščicami in vikinško namizno igro ter skelete dveh konj. Raziskovalci so grob v času odkritja označili za standarden pokop vikinških bojevnikov.

DNK raziskave leta 2017 pa so razkrile, da gre v resnici za pokop ženske. Kmalu za tem so se pojavile nove interpretacije pokopa, pogosto s seksističnimi konotacijami, v prvi vrsti ali gre res za bojevnico. Glede na avtorje raziskave, ki je razkrila spol pokopane osebe, grob ponuja številne dokaze o pokopani izkušeni konjski lokostrelki, priznavajo pa tudi težavnost kakršnega koli sklepanja o pokopanih osebkih glede na grobne pridatke. Slednja metoda se namreč vedno manj uporablja, posebej v arheologiji zgodnjega srednjega veka, ko so pomeni grobnih pridatkov lahko številni in raznoliki. 

Novo odkritje tako osvetljuje problem prvotne interpretacije, ko se je o naravi osebka nedvomno sklepalo le s pomočjo grobnih pridatkov. Nedvomna prvotna interpretacija pa v očeh številnih sploh ni bila več mogoča po rezultatih raziskave leta 2017.

GROBNICA KLEOPATRE

Ena izmed najslavnejših žensk v zgodovini bo v bližnji prihodnosti morda spet stopila v ospredje javnega zanimanja. Poslednje počivališče Kleopatre, zadnje faraonke starega Egipta, se morda bliža odkritju. Arheološka ekipa pod vodstvom Katherine Martinez je med izkopavanjem ruševin templja v mestu Taposiris Magna namreč naletela na obetavno lokacijo kraljičine grobnice. Trinajst metrov pod zemljo so pričeli izkopavati tunel, ki bi lahko vodil do nje, med izkopavanji pa so odkrili številnedrobne najdbe, povezane s Kleopatro. 

.

.

.

.

Eng.:

INTERNATIONAL WOMENS DAY: FEMALE ARCHAEOLOGISTS OF THE PAST

During the early 20th century, archaeology gradually evolved into a modern science. Crucial to its development were also female archaeologists who contributed to the discovery of globally renowned artifacts, as well as the advancement of fundamental archaeological methodology. Some of these methods are still used today. Nevertheless, female archaeologists faced challenges in gaining the recognition and prominence enjoyed by their male counterparts. On International Women’s Day, we have chosen to highlight once again some exceptional achievements of female archaeologists from the past.

KATHLEEN KENYON

British archaeologist Kathleen Kenyon, a highly influential figure in 20th-century archaeology, achieved prominence through her groundbreaking excavation of the Neolithic site of Jericho in present-day Palestine. Employing the modern method of stratigraphic excavation, which she learned during her studies at the Roman site of Verulamium in England under Margaret Wheeler’s guidance, Kenyon significantly impacted the field.

Her meticulous stratigraphic excavation at Jericho, involving precise layer separation and artifact identification, also influenced the development of ceramic typology. Despite facing criticism for interpretations leaning on biblical texts, Kenyon’s work established advanced excavation methods and contributed to the popularization of archaeology. Jericho is now recognized as one of the worlds oldest known cities, while Kenyon was recognized for her efforts by Queen Elizabeth II in 1973.  

HILDA PETRIE

Hilda Petrie, an Irish-born Egyptologist, initially trained as a geologist, showcased exceptional drawing skills during her time at the King’s University for Women. At twenty-five, she met renowned Egyptologist Flinders Petrie, her future husband, who needed her expertise in drawing for accurate copies of inscriptions and artifacts. Accurate documentation remains a crucial part of archaeology even today.

Flinders Petrie is today rightly renowned as one of the most influential Egyptologists, and Hilda deserves equal recognition. Her precise hieroglyph transcriptions from Egyptian tombs were vital for projects she led, both with her husband and independently; later engaging in all aspects of archaeological work. The couple also established the British School of Archaeology in Egypt, training numerous future archaeologists.

TATIANA PROSKOURIAKOFF

Tatiana Avenirova Proskouriakoff, born in Russia and an architecture student in America, would perhaps surprisingly come to be renowned for groundbreaking discoveries in Maya archaeology. Similar to Hilda Petrie, she initially entered archaeology due to her drawing talent, which caught the eye of the research director of the University Museum in Pennsylvania, where she worked creating drawings for the curator. She was invited to an expedition to the Piedras Negras site in Guatemala, and later joined expeditions to Mexico and Honduras.

She was initially recognized for her ability to vividly reconstruct Maya ruins in drawings, as they once were, relying heavily on her assumptions. She often surprised her colleagues with the accuracy of the drawings, which were usually confirmed by later excavations. Her most significant contribution to Maya archaeology, however, was the groundbreaking realization that Maya glyphs represent not only astronomical and calendar symbols, as previously thought, but also historical records of events and individuals. Her work laid the foundation for the reconstruction of Maya political history as we know it today.

LJUDMILA PLESNIČAR GEC

Ljudmila Plešnicar-Gec, a Slovenian archaeologist, is renowned for her protective excavations of the roman town Emona at the Slovenian capital. She joined the City Museum of Ljubljana in 1961, right at the time of significant construction in the capital.  At the site of today’s Bavarian Court, her team documented 1000 Roman-era graves during construction, with finds literally “snatched from the jaws of bulldozers.” Thanks to her efforts, the northern Emona cemetery is now one of the largest excavated burial grounds in the former Roman Empire. Similar rescue excavations were conducted throughout Ljubljana, also inspiring her advocacy for cultural heritage protection in legislation.

At the time, she adhered to extremely modern standards in both her field and museum work, some of which are still the standard today. She also authored comprehensive monographs on Emona, enriching our understanding of the Roman city. Her dedication earned her the Order of Freedom of the Republic of Slovenia in 1997, recognizing her significant contributions to archaeological knowledge and cultural preservation.

In recent years, archaeology has witnessed the development of numerous new scientific and technological methods. With these, we can address questions that we wouldn’t have dared to ask in the past stages of the discipline’s development. We can gain new insights into globally known artifacts, or exhaustive data from entirely new archaeological sites. At this point, we will highlight some recent discoveries related to significant women from the distant past.

THE WILLENDORF VENUS

The Venus of Willendorf, a stylized figurine from the Gravettian culture period (approximately 33,000 to 22,000 years ago), was discovered in 1908 along the Danube in Lower Austria. It gained global recognition soon after its discovery. Researchers are not unanimous about the purpose or presentation of the figurine, but it clearly represents a portrayal of female attributes, with many similar finds from France to Russia suggesting an importance of such statues.

Recently, high-resolution tomography revealed that the material of the figurine originates from northern Italy. This suggests people’s significant mobility during this period, possibly even passing through the territory of present-day Slovenia to reach the Willendorf site.

BIRKA WARRIOR

In 1878, grave Bj 581 was discovered in the Viking Age site of Birka, initially thought to be a standard burial for a male warrior. However, a 2017 DNA study revealed the buried individual was a woman. This sparked debates about whether she was a warrior at all, with some critiques carrying sexist undertones. The researchers of the new DNA study suggest the grave provides ample evidence of a skilled horseback archer, however still emphasizing the challenges of solely interpreting burials based on artifacts. This method is increasingly questioned in early medieval archaeology, where the meanings of grave goods can be numerous and diverse.

This discovery sheds light on the shortcomings of the initial interpretation, which exclusively relied on burial artifacts to determine the individual’s profession. The unquestionable initial interpretation of a warrior, however, became untenable in the eyes of many after the 2017 research results…

CLEOPATRA’S TOMB

In the near future, one of the most famous women in history might once again capture public interest. The final resting place of Cleopatra, the last pharaoh of ancient Egypt, could be on the brink of discovery. Archaeologist Katherine Martinez’s team, during excavations at the ruins of the temple in Taposiris Magna, has identified a promising possible location for the queen’s tomb. They have begun excavating a tunnel, 13 meters below the surface, that could lead to it. Additionally, small finds related to Cleopatra have been uncovered during the excavations.