Arheološke raziskave na Rimski – Aškerčevi v Ljubljani

V Ljubljani, na mestu, kjer se Rimska in Aškerčeva cesta priključita na Prešernovo cesto, je za poznano lekarno Mirje mimoidočim le redko zastal pogled na večji zeleni parceli. V zadnjem obdobju zapuščena parcela je v ne tako oddaljeni preteklosti služila predvsem kot prostor vrtov.

V Skupini STIK smo tam za potrebe novogradnje med minulim novembrom in sredino letošnjega januarja izvajali arheološke raziskave. Širše območje je arheološko precej dobro poznano, predvsem s sklopom zadnjih arheoloških raziskav, ki so se sočasno z večjimi gradbenimi posegi odvijale med leti 2018 in 2021 na bližnjem Trgu Mladinskih delovnih brigad. Slednje ste lahko spremljali na naših straneh ter na spletni platformi  Neodkrita arheologija Ljubljane: https://neodkritaarheologijaljubljane.wordpress.com/.

Graditelji Emone so njeno zahodno predmestje, podobno kot samo notranjost mesta, pred pričetkom gradnje v dobršnem delu izravnali s posegi, s katerimi so odstranili humozne plasti vse do površine naravnega proda. Poseg priprave terena smo prepoznali tudi na območju naše raziskave, dokumentirali pa smo tudi starejše (lesene) objekte, ki so se kazali kot linije in jame na mestih propadlih tramov in kolov. Leseni objekti sodijo v  čas gradnje Emone.

Kot se za novonastalo mesto v »tuji« deželi spodobi, je bila Emona obdana z dvema obrambnima jarkoma, ki pa sta bila tekom obdobja rimskega miru (Pax Romana) namensko in tudi naravno zapolnjena. V obdobju nemirov poznorimskega časa je bil zunanji jarek obnovljen. Z raziskavami smo uspeli dokumentirati zahodno stranico tega jarka, medtem ko se njegov preostanek skriva pod današnjimi hišami vzhodno od parcele.

Kmalu po izgradnji mesta se je pred obzidjem razvilo živahno predmestje, kjer si lahko predstavljamo gostinsko-nastanitvene objekte in gospodarska poslopja. Ta so bila v neposredni povezavi s cesto od glavnih zahodnih vrat – porta decumana proti Akvileji, ki ga je  delno raziskal že pokojni arheolog Rajko Ložar v 30. letih prejšnjega stoletja. Objektom gospodarskega značaja domnevno pripadajo temelji, odkriti tekom naših raziskav, ki pa so bili zaradi poznejšega oranja in »trebljenja« kamenja  precej poškodovani.

Za potrebe vzpostavitve novih obrambnih kapacitet, ki so kasneje vključevale tudi ponovni izkop zunanjega obrambnega jarka, so ti objekti bili do konca 2. stoletja namensko opuščeni.

Tako izpraznjen prostor se z uveljavljanjem krščanstva v 3. in 4. stoletju postopoma nameni pokopavanju. Iz tega časa smo dokumentirali  številne skeletne pokope z maloštevilnimi pridatki, kar nam onemogoča njihovo ožjo datacijo. Slednja bo znana šele z rezultati radiokarbonskih analiz.

Besedilo: Matjaž Jenko