ENG: The story about a castle, a knight named Jurič and a snake wearing a crown

Pozno pomladi preteklega leta smo arheologi znova zakopali v plasti Ančnikovega gradišča pri Jurišni vasi. V okviru projekta “Rojstvo Evrope” smo odkrivali in preučevali ostanke in ruševine nekoč obsežne višinske naselbine. V tem zapisu ne bomo pogrevali juhe, zakaj je do arheoloških raziskav sploh prišlo, s skoraj tridesetletno zgodovino raziskav, najdišče spada med bolj raziskane na naših tleh.

Cilj lanskoletnih izkopavanj je bil, da raziščemo severno stran naselbine. Teren je bil pred pričetkom del preraščen z mladim gozdom. Vegetacija je tako na začetku vsilila delovni tempo, ki je bil sprva upočasnjen, saj je bilo potrebno vložiti veliko truda, trme in napora, da smo odstranili vse ostanke dreves. Končni izid tega spopada je bilo nekaj utrganih jeklenic, večkratno popravilo motornih žag in ostalih pripomočkov, občasno malo negodovanja, a nam je na koncu uspelo vzpostaviti red in dobre temelje za nadaljnjo delo.

Tako smo na novo zarisali severne meje naselbine, ki je bila tudi na tem delu obdana z obzidjem. Očitno je bil strah pred zavzetjem naselbine velik  in takratnih prebivalcev ni pomirila niti dokaj dobra naravna zaščita, ki jo nudi strmina na tem delu. S preučevanjem zidu smo prepoznali znake, ki nakazujejo, da je bil le ta vsaj enkrat delno uničen in popravljen. Da naselbina ne bi bila preveč ranljiva v času njegovega popravila, so nekoliko višje postavili leseno palisado.

Potek zidu pa ni edino presenečenje, ki so ga razkrila najnovejša izkopavanja. Nova so tudi spoznanja o sami zasnovi naselbine. Doslej je veljalo, da so bili posamezni objekti razvrščeni ob obzidju ali v bližini le tega. Tokratne raziskave so razkrile, da so na severni strani, stran od obzidja, v strm teren zasekali terase in na njih zgradili lesene objekte, verjetno nekakšne brunarice. Večina je bila izpraznjenih, preden so bile uničene, kar pomeni da so prebivalci imeli čas, da so pobrali najnujnejše in dragocene stvari preden je bila naselbina uničena.

[iframe id=”https://www.youtube.com/embed/aNx_qme1mtE”]

Ugotovitve so sledeče; Obsežna naselbina, ki se je po sedanjih ocenah razprostirala na površini 7000 m2 je bila zgrajena konec 3. stol. n. št., v nemirnih časih rimskega cesarstva. Postavitev naselbine je bila dobro premišljena. Tako je naselbina “zrasla” na hribu, ki ima odličen pregled nad Dravsko ravnico, kjer je potekala glavna prometna žila med mestoma Emona in Petoviona, hkrati pa je bila videna iz drugih višinskih naselbin, ki so nastajale v tistem času. To je bilo pomembno, saj so iz Ančnikovega gradišča lahko opozarjali širšo okolico pred pretečo nevarnostjo.

V naselbino se je vstopalo iz zahodne smeri, kjer je danes rekonstruiran strateško zasnovan vhod. Delno utrjena pot je takoj za vhodom ostro zavila proti jugu na osrednji del naselbine, ki jo je obdajalo slab meter široko obzidje. Le na vzhodu zaradi prepadnih sten dodatna zaščita ni bila potrebna. Obzidje ni bilo široko, zato predvidevamo, da so bili za gibanje po obzidju v zgornjem delu vanj vgrajeni leseni podesti ali hodniki. Material za izgradnjo zidu so graditelji prinesli iz bližnje okolice, saj kamnov, ki sestavljajo zid, ni na samem najdišču.

Večina objektov je bilo prislonjenih na obzidje, tako je očitno glavni vrvež in dogajanje naselbine bilo skoncentrirano ob obzidju, a so tudi v njenem osrednjem delu na vsaj dveh terasah stale zgradbe.

Z raziskavami odkriti predmeti so potrdili domneve, da je bila v naselbini prisotna manjša vojaška posadka, ki je verjetno sprva nadzirala cesto Petoviona – Emona, kasneje pa se je morala zoperstaviti vojskam, ki so prodirale proti Rimu, a preostali najdeni predmeti kažejo, da so v naselbini dom našli tudi obrtniki in preostala množica. Sprva so oskrbovali vojake, kasneje, ko je dolina postala glavna pot vsem tujim zavojevalcem proti Rimu,  pa se je okoliško prebivalstvo vse pogosteje in dolgotrajneje zadržalo za obzidjem naselbine. Tedanji prebivalci so si, kljub hudim časom, prizadevali ohraniti stik z življenjem, ki so ga poznali. O čemer priča raznovrstno gradivo. Seveda prevladujejo predmeti za vsakdanjo rabo, kot so lonci za kuhanje, noži, potrebščine za kmetovanje, prejo in tkanje. Hkrati pa se najdejo bolj dragoceni predmeti, ki kažejo na lepšanje  življenja in omiko tistega časa, kot je na primer nakit iz steklenih jagod, finejše stekleno namizno posodje in bronasta kipca Merkurja in Apolona, ki sta bila najdena v prejšnjih raziskavah.

Kljub vsemu trudu in naporom je bila naselbina opuščena v drugi polovici 5. stoletja. Popravilo porušenega obzidja in ruševinska plast kažeta, da je naselbina preživljala burne čase. Obsežni ostanki pogorišč ne dopuščajo druge razlage, kot da je naselbina zgorela. A zaradi izostanka oblegovalnega orožja, ne moremo trditi, da je bila naselbina uničena z naskokom sovražne vojske.

Kasneje, nekje v 8. ali 9. stoletju so se v porušeno “mesto” naselili tudi Slovani, vendar vsaj na severnem delu naselbine arheološki zapisi kažejo, da gre za postanke krajše narave.

Prostor je bil po opustitvi naselbine sporadično  izrabljan za razne kmetijske aktivnosti vse do današnjih dni, ko so na hribu ostale le ruševine okoli katerih so krožile legende o gradu in vitezu Juriču ter kači s krono, ki čuva zaklad. Izkazalo se je, da je kača čuvala bogati zaklad, s katerim ne bomo postali milijonarji, a če mu pustimo, nas ta zaklad lahko nauči veliko o tem, kako so živeli ljudje na prostoru, kjer živimo še danes. S tem pa bogati kulturno podobo kraja in naša življenja. In čeprav nam je kača pustila, da smo izkopali že veliko tega zaklada, ga je nekaj še vedno ohranila zase ,…. vsaj še za nekaj časa.

avtor: A. J. Berdnik