ARHEOLOŠKA IZKOPAVANJA V MATENI

Pripravila: Mojca Fras, Dejan Kožuh

Foto: Ladislav Duranka

Naselje Matena leži na jugovzhodnem delu Ljubljanskega barja, ki velja za eno arheološko najbogatejših območij v Sloveniji. Zaradi ugodnih naravnih razmer je bilo to območje poseljeno že v starejši kameni dobi. Iz kasnejših obdobij poznamo številna pomembna najdišča, med katerimi posebej izstopajo mlajše kameno in bakrenodobne koliščarske naselbine, vpisane na Unescov seznam svetovne dediščine.

Območje Matene se nahaja na stiku dveh geoloških enot. Na severu ga oblikujejo jezerski in barjanski sedimenti Ljubljanskega barja, na jugu pa je reka Iška ustvarila prodnat vršaj, ki je predstavljal ugoden prostor za poselitev. Prav zaradi večje varnosti se je na začetku bronaste dobe (okoli 2300 pr. n. št.) težišče poselitve premaknilo s koliščarskih naselbin na območje tega vršaja.

Takšna gručasto zasnovana naselja z manjšimi hišami, ogrodje katerih je bilo narejeno iz lesenih kolov, poznamo z Iga in Iške Loke. V neposredni bližini slednje je ležalo tudi pokopališče te skupnosti. Sorodno najdišče – tako časovno kot funkcionalno – je bilo prepoznano tudi v Mateni. Leta 2014 je bil tam odkrit žarni grob iz srednje bronaste dobe, ki ga raziskovalci umeščajo v 13. stoletje pr. n. št. Naselbinski ostanki na tem območju so bili prvič potrjeni leta 2023, ko so arheologi na globini približno 0,7 metra odkrili večjo količino prazgodovinske lončenine. Na podlagi tipoloških značilnosti so jo prav tako umestili nekako v čas 13. stoletja pr. n. št.  

Zaradi načrtovane gradnje stanovanjske hiše na eni izmed parcel v Mateni smo v Skupini STIK konec leta 2025 izvedli arheološka izkopavanja. Raziskave so razkrile intenzivno uporabljan odprt prostor iz časa srednje bronaste dobe. Ta se je razprostiral na brežini nekdanjega barjanskega jezera, ki je bilo v tistem času verjetno že zgolj močvirnato območje.

Na stiku brežine in nekdanjega jezerskega dna je bilo dokumentiranih dvanajst lesenih kolov. Za dodatno stabilnost so bili zagozdeni s kamni, v dno pa so bili postavljeni dokaj plitko. Vse kaže na to, da koli v dno niso bili zabiti (v tem primeru bi njihovo dno bilo ošiljeno), pač pa postavljeni v vnaprej izkopane jame. Glede na zapisano sklepamo, da  niso mogli nositi kakšne bolj konkretne konstrukcije. Njihova natančna interpretacija tako ostaja pod vprašajem, možni pa sta dve razlagi: lahko gre za ograjo, ki je preprečevala živini prehod v močvirje, ali pa za sistem utrjevanja brežine z namenom preprečevanja erozije.

Naselbinski značaj območja dodatno potrjuje tudi večja količina najdene lončenine iz 13. stoletja pr. n. št., torej iz istega obdobja kot že omenjene najdbe iz let 2014 in 2023. Na podlagi dosedanjih podatkov je mogoče sklepati, da je jedro srednjebronaste naselbine najverjetneje ležalo v neposredni bližini raziskanega območja, nekoliko bolj proti jugozahodu.

Najdbe v Mateni tako dopolnjujejo sliko življenja na Ljubljanskem barju v bronasti dobi. Čeprav so dokumentirani ohranjeni sledovi razmeroma skromni, pomembno prispevajo k razumevanju tega, kako so ljudje v tistem času prilagajali svoj prostor naravnim razmeram.