Arheološko izkopavanje v Polhovem Gradcu

 

V marcu in aprilu 2014 smo na območju načrtovane izgradnje mrliške vežice v Polhovem Gradcu izvedli arheološka izkopavanja, ki so sicer že zelo polno preteklost kraja nedvomno dodatna obogatila.

Območje površine 600 m2 se v večji meri nahaja na valovitem pobočju, ki le v severovzhodnem delu preide v naravno teraso in obsega njen skrajni jugozahodni rob. Pestro pobočno koluvialno in erozijsko delovanje je v severnem delu območja ustvarilo zanimivo mešanico plasti glin in preperelega kamenja, ki se proti jugu po pobočju navzdol tanjšajo. V spodnjem, južnem delu najdišča omenjene plasti seka hudourniška struga, ki v smeri severozahod – jugovzhod preči najdišče. Struga je naravnega nastanka, domnevamo pa, da jo je v kasnejših obdobjih človek funkcionalno dodatno preoblikoval.

Na tako oblikovani površini se prične človekova poselitev obravnavanega območja, ki jo na podlagi številnega odkritega arheološkega materiala datiramo v pozno bronasto dobo. Prazgodovinske arheološke ostaline so bile zgoščene na severovzhodnem delu izkopnega polja. Izrazita in relativno dobro ohranjena je bila hodna površina, ki je vsebovala številne odlomke lončenine, na več mestih tudi skupke odlomkov istih posod, v enem primeru skoraj popolnoma cel lonček.

Na nivoju hodne površine so ležale številne arheološke strukture: sekvenca jarkov in jame na mestih zapolnjena z žganino v kateri so ležali kosi ožganih kosti, vkopano ognjišče, stojka in polkrožna kamnita struktura.

Dva polkrožna jarka, ki sta v južnem delu presekala večjo jamo, sta oblikovala polkrožen venec. Zahodni jarek je bil zapolnjen s številnimi polnili med katerimi sta zanimiva predvsem dva – žganini, ki sta vsebovali odlomke človeških ožganih kosti, med seboj pa sta bili ločeni z debelim glinenim polnilom. Podobno polnilo je zapolnjevalo tudi vzhodni, manjši in plitvejši jarek, v katerem so bili prav tako odkriti ostanki ožganih človeških kosti. Malo verjetno je, da gre za dele žganih grobov, lahko pa bi šlo za ostanke sežiganja pokojnikov na ustrini, ki so bili nato pri čiščenju slednje odloženi v jamo oz. jarke.

Dober meter jugozahodneje, ob zahodnem robu izkopnega polja, je bil kamnit venec, ki je obsegal četrtino polnega kroga. Sestavljen je bil iz ene linije dokaj zaobljenih dolomitnih kamnov različnih velikosti in za katerega domnevamo, da je imel neke vrste označevalno vlogo v prostoru. Severno ob kamnitem vencu je ležala stojka oz. ostanek vertikalnega lesenega nosilnega elementa – sohe. Med kamnitim vencem in zgoraj omenjenima jarkoma se je nahajalo ognjišče, ki je ležalo na dnu relativno plitve jame. Dno jame je bilo na debelo prežgano, kar kaže na dolgotrajnejšo uporabo.

V prazgodovinskih kontekstih so številni odlomki prazgodovinske lončenine ter posamezni bronasti predmeti. Lončenina je fragmentirana, ustja, dna in okrašeni deli pa so precej redki. Izpostaviti je potrebno 4 fragmentirane keramične svitke ter skoraj v celoti ohranjeno predilno vretence. Med bronastimi predmeti gre omeniti odlomek igle z uvito skovano glavico in poškodovano trakasto zapestnico. Na podlagi odkritih arheoloških najdb lahko celoten prazgodovinski kontekst datiramo v čas pozne bronaste dobe, torej obdobje med 12. in 8. stoletjem pr. n. št.

Težja kot sama datacija je interpretacija odkritih kontekstov. Čeprav so posamezne odkrite strukture (stojka, ognjišče) in številne arheološke najdbe (še posebej keramični svitki in predilno vretence), bolj značilni za naselbinske kontekste, pa žganinska polnila z ožganimi človeškimi kostmi v jarkih kontekst neposredno povezujejo z grobiščem. Izpostaviti je potrebno, da smo z raziskavami odkrili skrajni zahodni rob prazgodovinskega poselitvenega arela, ki se širi na prostor naravne terase proti vzhodu.

Arheološke ostaline iz rimskega in novoveškega obdobja so redkejše – domnevamo, da so bolj posledica širše rabe kulturne krajine kot pa intenzivnejše poselitve in rabe obravnavanega območja.