Arheološka podoba Pržana z okolico

 

Območje Pržana je danes del mestnega območja Ljubljane in leži na njenem severozahodnem delu. Nahaja se ob vznožju Polhograjskega hribovja, na obrobju Ljubljanske kotline oz. natančneje Ljubljanskega polja. Ta prostor je bil v preteklosti kot tudi danes izjemno privlačen za človekovo poselitev. K temu je v preteklosti veliko prispevala predvsem njegova strateška lega med Ljubljanskim in Kranjsko-sorškim poljem.

V okolici so poznana številna najdišča iz različnih obdobij. Za nekatera poznamo le posamezne najdbe oziroma omembe najdb. Takšni sta npr. Arheološko najdišče Glinica (modro 1), kjer se omenjajo ostaline iz rimskega obdobja in Arheološko najdišče Strmica (modro 2), kjer se domneva prazgodovinsko gradišče.

Dobro nam je poznan tudi kamnolom pri Kamni gorici, ki naj bi ga izkoriščali že v rimskem obdobju (modro 3).

Najdišča iz mlajših obdobij, kot je npr. graščina Glince (modro 4) opisujejo že zgodovinski pisni viri. Leta 1378 je prvič omenjen dvor Glince, verjetno last nemškega viteškega reda, ki je nato prehajal iz rok v roke. Med obema vojnama je propadel in je danes popolnoma porušen.

Več informacij pa imamo o najdiščih, ki so bila predvsem v zadnjem desetletju sistematično raziskovana (rdeče 1- 5):

V okviru topografije, ki jo je izvajal ZVKDS, OE Ljubljana je bila marca 2006 opravljena geodetska izmera gradišča.

Na južnem koncu masiva Velike Trate (518 m), ki se od Mednega vleče proti Pržanu leži že več kot 150 let znano gradišče nad Pržanom (439 m). Gradišče je nadzorovalo ključni del komunikacije med Ljubljanskim in Kranjsko-sorškim poljem in sodi v začetek 19. stol. oz. čas napoleonovih vojn, kar je še posebej zanimivo, saj utrdb iz tega časa pri nas ni ohranjenih veliko (npr. Šance na grajskem hribu v Ljubljani).

Gradišče se razteza na površini okoli 2,3 ha in ima obseg okoli 750 m. Obrambni nasipi so dobro ohranjeni. Posebej impresiven je ponekod več kot 5 m visok notranji nasip. Nasipi so večinoma zemljeni, pri vhodih pa grajeni iz večjih lomljencev dolomita, ki je bil na hrib iz permo-karbonskih skrilavcev nedvomno prinesen od drugod. V gradišče vodita dva vhoda. Glavni je na južni strani. Na obeh straneh ga spremljata dva nasipa. Drugi leži na severozahodni strani, tik pod najvišjim delom notranjega nasipa in ga podobno kot vhod pri južnih vratih varuje prečna zapora. Obrambne strukture so danes precej poškodovane predvsem z mlajšimi vojaškimi posegi (vkopi za vojaške položaje) ter z odnašanjem kamnov za naknadnjo uporabo pri gradnji.

Strateška lokacija je bila aktualna tudi v starejših obdobjih, kar potrjuje več objavljenih novcev iz 3. in 4. stol. n. št., zelo verjeten pa je tudi obstoj gradišča v prazgodovinskem času.

povzeto po Gaspari, A., Ljubljana – gradišče nad Pržanom, Varstvo Spomenikov 42, 2006, str. 80

Spomladi in poleti 2004 so tu potekala obsežna arheološka izkopavanja, ki sta jih izvajala ZVKDS, OE Ljubljana in Narodni muzej Slovenije s sodelavci. Raziskana površina je obsegala okrog 3200 m2. Najdišče je bilo na jugu zamejeno s cesto Andreja Bitenca in na vzhodu s potokom Pržanec.

Bistvena značilnost arheološkega najdišča v Pržanju so bile plitve in v tlorisu ovalne jame, ki glede na odkrite najdbe sodijo v obdobje od 7. – 9. stol. Predkstavljajo ostanke t.i. polzemljank, hiš, ki so značilne za Slovane.

Na najdišču so bile odkriti tudi sledovi hiš grajenih iz vertikalnih kolov postavljenih v manjše jame s stenami iz prepleta, ki je bil zamazan z glino ter s streho prekrito s slamo. Rezultati radiokarbonskih analiz jih umeščajo v 5. oziroma 6. stoletje. Nakazuje se torej možnost, da le te sodijo v pozno antiko.

Največji pomen naselbine v Pržanu je odkritje okroglih jam premera do 1 m, v katerih so bili odkriti sledovi kurjenja (železova žlindra, talina ter velike količine glinenega lepa). Najdbe nakazujejo, da imamo opraviti z ostanki talilnih peči za železo. Jame so v številnih primerih spremljale jame za vertikalne kole, ki bi lahko pomenile ostanke pomožnih nadstrešnih konstrukcij. Surovina, katero so talili, je bila najverjetneje bobovec oz. sprimek limonita ki bi se glede na geološko podlago lahko nahajal v okoliških hribih. Gozdovi so omogočali preskrbo z lesom in ogljem, ki je predpogoj za taljenje železove rude. Posamezni indici predelave železa se sicer pojavljajo na večih staroslovanskih najdiščih po Sloveniji (Tinje nad Loko pri Žusmu, Ančnikovo gradišče), vendar nikjer s tako očitnimi sledovi taljenja železa kot v Pržanu.

Večino odkritih najdb predstavljajo odlomki prostoročno izdelane in slabo žgane keramike, ki je bila v nekaj primerih okrašena z valovnico, vrezi ali glavničenjem, ki jih lahko umestimo v zgodnjeslovansko obdobje, tj. čas 7., 8. in 9. stol. n. št. Glavničenje ramena in ostenja posode ter valovnica, bodisi v pasu bodisi posamezna, je okras, ki se je uporabljal že v antiki in v pozni antiki. Slovani ga v svoji najzgodnejsi fazi niso uporabljali in naj bi ga osvojili skupaj z nekaterimi oblikami posodja in okrasa od staroselskega prebivalstva. Na predstavljenih loncih je okras tehnično dodelan in vodoraven, kar skupaj s tenkimi stenami nekaterih loncev dokazuje visoko tehnicno spretnost izdelovalcev.

povzeto po Turk, P., Svetličič, V., Pržanj pri Ljubljani, Varstvo Spomenikov 42, 2006, str. 120-122

Poleti 2004 so tu potekala obsežna arheološka izkopavanja, ki sta jih izvajala ZVKDS, OE Ljubljana in Narodni muzej Slovenije s sodelavci. Raziskana površina je obsegala okrog 4200 m2. Območje najdišča je proti jugu zamejevala Kamnogoriška cesta.

Na najdišču so bile odkriti številni sedovi hiš, grajenih iz vertikalnih kolov (stojk) postavljenih  jame za stojke . Hiše so bile velike približno 2,5 x 3,5 m in so imele dvokapne strehe. Zaradi optimalne izolacije so bile usmerjene v smeri sever – jug. Ob hišah so bile vkopane številne shrambene in odpadne jame, v katerih so bile odkrite številne najdbe (oglje, ožgana ilovica – ostanki glinenega ometa in fragmenti keramike).

Zanimivi sta dve obsežni zgostitvi kamenja, keramike, žganine, hišnega lepa in oglja v seriji prepletajočih se plitvih jam. Obdani sta bili s posameznimi jamami za stojke, kar nakazuje, da je šlo za vsaj delno nadstrešen objekt, funkcionalno verjetno za kompleksno skupino ognjišč oziroma peči.

Datacijo naselbine nam nakazujejo predvsem nekatere oblike posod in okrasja (lonci, okrašeni z gladkimi rebri, sklede s klekom in konveksnimi aplikami na največjem obodu, posode, okrašene s kombinacijo prepleta gladkih reber in drobnih bunkic ali snopi vzporednih žlebov), ki jih časovno umeščamo v zaključek srednje in začetek pozne bronaste dobe. Radiokarbonski dataciji oglja sta potrdili datacijo v čas med 18. in 15. stol. pr. n. št.

Presenetljivo je predvsem odkritje paleolitskih kamnitih artefaktov pod ostanki bronastodobne naselbine. Kamnita orodja in odbitki nakazujejo obstoj paleolitske postaje na prostem, ki pa se ob odsotnosti drugih morebitnih sočasnih ostalin (ostankov ognjišč, morebitnih seliščnih struktur, kosti, …) verjetno izkazuje le kot sled kratkotrajnega človekovega postanka. Odkrite najdbe časovno umeščamo v mlajši paleolitik (35.000 – 11.700 pr. n. št.). Odkritje je izjemnega pomena, saj so ostanki iz tega obdobja na območju današnje Slovenije nadvse redki.

povzeto po Turk, P., Svetličič, V., Kamna Gorica pri Ljubljani, Varstvo Spomenikov 42, 2006, str. 56-58

Poleti 2012 je ekipa ARHEJ d.o.o. med Cesto Andreja Bitenca na severni, Pilonovo ulico na jugozahodni strani in predvidenim podaljškom ceste Pod Kamno gorico na vzhodni strani izvajala predhodne arheološke raziskave.

Območje raziskav se nahaja na aluvialni ravnini, ob samem vznožju jugovzhodnega zaključka Polhograjskega hribovja. Na ravnino so se v preteklosti iz južnega pobočja Črnega vrha, Velike in Male Trate stekali manjši vodotoki in jo postopoma prekrili z naplavinskim materialom.

Že v najzgodnejši fazi teh procesov del raziskanega območja poseli človek. Ob enem izmed odkritih ponorov smo odkrili fragmente lončenine iz obdobja srednje bronaste dobe in precejšnjo koncentracijo ožgane gline in oglja ter posamezne jame za stojke, ki nakazujejo obstoj struktur na tem območju. Nad središčem ponorja sta bili odkriti dve jami. V eni izmed njih je ležal odlomek rimskega gradbenega materiala, na podlagi katerega bi jami morda lahko umestili v rimsko obdobje.

Med odkritim gradivom močno prevladujejo novoveške najdbe (16. – 18. stol.). Lahko domnevamo, da predstavljajo smetenje površine ob rabi poljedelskih površin.

Pri vseh najdbah, ki so jih raziskovalci določili kot rimske, lahko opazimo močno sekundarno preoblikovanost robov, ki nakazujejo, da so bile odkrite v drugotni legi, oz. so bile v nekem trenutku premeščene iz originalne lege.

Posamezne odlomke loncev so glede na fakturne lastnosti pripisali (srednji) bronasti dobi.  V nasprotju z antičnimi najdbami imajo odlomki ostre prelome na robovih, kar nakazuje da so bili odkriti v svoji primarni legi.

povzeto po Hvalec, S., Bekljanov Zidanšek, I., Vojaković, P., Verbič, T., Poročilo o predhodnih arheoloških raziskavah na lokaciji Kamna Gorica – Dolnice (EŠD 10671), ARHEJ d.o.o., 2012

Območje Podutika je v registru kulturne dediščine zabeleženo kot mesto odkritja antičnega vodovoda. Njegov potek arheologom do sedaj ni bil poznan. Omembe vodovoda namreč segajo v drugo polovico 19. stol., in takrat dokumentiranje najdišč ni bilo tako natančno kot danes.

Novembra 2012 je, na območju predvidene gradnje vrtca, Skupina Stik za MGML izvedla predhodne arheološke raziskave. Izkopanih je bilo 5 strojnih testnih jarkov na površini ca 1 ha. Odkrili smo ostaline iz obdobja prazgodovine, antike, srednjega in novega veka. Izjemno je predvsem odkritje antičnega vodovoda, na katerega smo naleteli v enem izmed testnih jarkov na globini ca 1,5 m. Vodovod je bil dokumentiran v dolžini 1,2 m, širine 0,7 m. Grajen je iz betona in orientiran v smeri SZ-JV.

Še danes sta v neposredni bližini območja raziskave dva izvira vode. Morda sta prav ta dva oskrbovala že prebivalce antične Emone. Čeprav je imela Emona obilje vode, je bilo treba za obzidano mesto posebej zagotoviti neodvisno oskrbo z njo. To so storili sprva z vodnjaki. Vsak blok hiš (insula) je imel namreč na dvorišču vsaj enega. Javni vodnjaki pa so stali na ulicah. 6 jih je bilo dokumentiranih tudi med nedavno zaključenimi raziskavami na Kongresnem trgu v letih 2009 in 2010. V obdobju razcveta rimske Emone (2. ali 3. stoletje) sta bila zaradi večjih potreb z oskrbo zgrajena najmanj dva vodovoda. Prvi je bil speljan z zahodne smeri. Na sledove kanala so naleteli na Glinici, v Postojnski ulici in pri Tobačni tovarni. Drugi je bil v mesto speljan s severozahoda, od Vodnikove ceste v Šiški, mimo stare šišenske cerkve, pod hotelom Bellevue in dalje, predvidoma mimo Cekinovega gradu, skozi Tivoli in morda mimo Opere v mesto. Njegov vir se domneva v Podutiku oz. Kamni gorici. Najverjetneje gre ravno za sedaj odkriti del antičnega vodovoda.

V neposredni povezavi z vodovodom se omenja izvir Zlati studenec (tudi Slatek in Rimski vrelec), eden od virov severozahodnega emonskega vodovoda, ki je rimsko mesto oskrboval s svežo vodo 

LITERATURA:

  1. Gaspari, A., Ljubljana – gradišče nad Pržanom, Varstvo Spomenikov 42, 2006, str. 80
  2. Hvalec, S., Bekljanov Zidanšek, I., Vojaković, P., Verbič, T., Poročilo o predhodnih arheoloških raziskavah na lokaciji Kamna  Gorica – Dolnice (EŠD 10671), ARHEJ d.o.o., 2012
  3. Turk, P., Svetličič, V., Kamna Gorica pri Ljubljani, Varstvo Spomenikov 42, 2006, str. 56-58
  4. Turk, P., Svetličič, V., Pržanj pri Ljubljani, Varstvo Spomenikov 42, 2006, str. 120-122