Zloščeni tlakovci in nov asfalt se bodo kmalu obrabili, množica pa bo hodila dalje v tempu, ki ga zahteva družba. Večina mimoidočih niti pomislila ne bo, da smo tu arheologi skoraj dve leti (2014-2015) izvajali zaščitne raziskave pred izgradnjo novih komunalnih vodov, in to na celem obsežnem območju od Ajdovščine od Aškerčeve ulice. V  tem času smo skoraj izključno ročno odstranili 6906 m3 zemljine, raziskali površino veliko 8643 m2 pri tem pa iz zemlje pobrali 130 543 najdb v skupni masi dobrih 6 ton.

Nekatere smo mogoče razočarali, ker med raziskavami nismo v resnici našli okostja slona, kot je poročala za prvi april RTV Slovenija (http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-slovenska-kronika/174328307). Smo pa odkrili in raziskali mnoge druge zanimive najdbe in situacije, ki so postregle z novimi raznovrstnimi (ne le) emonskimi zgodbami.

Z vztrajnim odstranjevanjem slojev dobro utrjenih tlakov smo se seznanili z gradnjo rimske ceste, ki je bila glavna os Emone v smeri sever – jug (v rimskem času imenovana cardo maximus). Zanimivost te ceste je, da se je na jugu zaključila tik za mestnim obzidjem, ker se je  naprej v tej smeri razprostiralo le še Barje. Proti severu pa je peljala ven iz mesta do reke Save, kjer je v bližini današnjih Črnuč stekla čez most naprej proti vzhodu oziroma Celei (današnjemu Celju). Med raziskavami smo cesto sprva izkopavali na območju pred severnim mestnim obzidjem (med Kongresnim trgom in podhodom na Ajdovščini).

Splošno je znano dejstvo, da so Rimljani svoja pokopališča postavljali  ob mestnih vpadnicah in smo arheologi tudi tokrat pričakovali odkritja rimskodobnih grobov. Kljub le štiri metre širokemu izkopnemu jarku smo ugotovili, da je bil prostor tik ob cesti razdeljen na posamezne, obzidane grobne parcele. Tu so pa ležali posamezni, do zdaj neznani grobovi, tako zgodnejši (žgani iz 1. stoletja našega štetja), kot tudi poznejši (skeletni iz 3.-4. stoletja).

V medijih je najbolj odmevalo odkritje groba rimske zdravnice, pokopane v kamniti skrinji. Morda je bila pri svojem delu tako uspešna, da so ji svojci z darovi želeli omogočiti, da bi svoje poslanstvo opravljala še v onstranstvu. V grobu smo namreč odkrili cel komplet kirurškega orodja (skalpela, pinceto, spatulo …). Zanimivo je, da smo v sosednjem, v bližini ležečem grobu odkrili veliko število igralnih koščenih žetonov. Tu je bil najbrž pokopan nekdo, ki je zajemal življenje s polno žlico.

Rimljani so svoje mesto Emona zgradili dobesedno sredi travnikov. Na prostoru, namenjenemu gradnji, so prve vidnejše sledi pustili legionarji (rimski vojaki), ki so tu postaljali svoje začasne, poljske tabore, najbrž še v času, ko so vodili osvajalske pohode proti bodoči provinci Panoniji  (konec 1. stoletja pred našim štetjem). Kmalu so jim sledili rimski inženirji, ki so začrtali bodoče mesto in območje razčlenili s pravokotno mrežo (med najdbami so tudi svinčnice, ki so bile sestavni del rimskega geometrskega orodja t.i. grome). Tudi graditelji so tu pustili svoje sledi s postavitvijo lesenih barak v katerih so živeli, uporabo blatnega kolovoza, ki je vodil do gradbišča in gradnjo začasnih lesenih odrov, da so lahko dvignili zidove prvih hiš.

Leta 15 je bilo rimsko mesto v osnovnih potezah dograjeno. Vendar nobeno mesto ne more le stati in ostati nespremenjeno preko stoletij. Tudi Emona se je teh skoraj 450 letih obstoja stalno spreminjala. Med raziskavami območja med Kongresnim trgom in Aškerčevo ulico smo pogledali v njeno osrčje. Večinoma smo sledili glavni cesti, ki leži pod današnjo Slovensko cesto. Ker pa se njen tloris ne prekriva v celoti z rimsko cesto (ta je bila popolnoma ravna, današnja pa malo vijuga levo – desno), smo lahko pokukali tudi v prostore insul (rimskih mestnih četrti), ležečih vzhodno in zahodno ob cesti ter za pročelje foruma (glavni trg v rimskem mestu).

Zanimivo je, da smo se med zaščitnimi izkopavanji, izvajanimi zaradi izgradnje nove, sodobne kanalizacije, dodobra spoznali s kanalizacijsko mrežo stare Emone. V času po dograditvi mesta so bile odplake iz hiš speljane v večje greznice, ležeče na dvoriščih ali kar pod pločniki. Ampak že kmalu so Emonci ugotovili, da taka ureditev ne bo zadoščala, najbrž zaradi porasta prebivalstva. V nekaj letih po dograditvi mesta so se lotili novega obsežnega urbanega projekta – izgradnje  mreže kanalizacijskih zbirnikov, t.i. kloak, ki so bile speljane pod vsemi mestnimi ulicami (decumani oziroma ulicami, ki potekajo v smeri vzhod – zahod) proti Ljubljanici. Raziskali smo tri take kloake, ena, odkrita tik severno ob križišču Slovenske in Rimske ceste, pa je presenetljivo potekala od severa proti jugu. Glede na njeno lego in potek (na križišču je zavila proti vzhodu in se priklopila na forumsko kloako) domnevamo, da je bila izpeljana iz kakega večjega javnega objekta, ki je stal nasproti foruma, mogoče iz forumskih term ali gledališča?

Poleg same mestne zasnove so seveda doživljale spremembe tudi posamezne insule, tako v namembnosti kot tudi v načinu pozidave. Na  križišču Slovenske z Aškerčevo cesto smo opazovali, kako se je spreminjalo na kardo gledajoče pročelje insule. Prvotno leseni arhitekturi in kasetni gradnji je sledila zidana gradnja iz grajskega peščenjaka, neprestano so spreminjali tudi notranje prostore insul. O izgledu »mestne promenade« (glavni kardo) se očitno niso mogli zediniti že takrat. Nekaj časa je pločnik je ležal pod milim nebom, spet drugič so ga pokrili: obod insule pa je bil takrat obdan s portikom a ne po celotni trasi, ene hiše so imele pokrit pločnik druge spet ne. Tudi tokrat smo na več mestih opazili sledi obsežnega požara, ki je moral vsaj enkrat pustošiti po mestu in je docela uničil posamezne četrti, ležeče ob glavni cesti.

Rimsko mesto, zgrajeno v kratkem ampak obsežnem naporu,  je zacvetelo v  stoletju po njegovi dograditvi. Nato je živahni trgovski in vojaški vrvež potihnil in Emona je postala zaspano mestece na meji med Rimom in provincami. Rimljani so preusmerili svojo pozornost daleč stran na sever in vzhod, v cvetoče province in k novim mejam imperija. To zgodbo potrjujejo tudi posamezne najdbe, ki niso več tako imenitne.

Ponovni preporod Emona doživi tik pred svojim koncem, v 4. in 5. stoletju. Iz tega časa ponovno najdemo več novcev in finih najdb. Tudi v pozidavi insul se vidi ponovni razmah in bogastvo, ki ga s sabo v mesto prinašajo prebežniki iz propadajočih provinc. Staro verovanje ni več dovoljeno in vse povezano z njim je deležno mačehovskega ravnanja. Na forumu in drugod po mestu uničujejo napise, posvetilne kamne starim bogovom in njihove templje ter jih nadomeščajo s simboli in zgradbami posvečenimi novi religiji. En tak star votivni kamen, posvečen vodnemu božanstvu (Fontu) smo odkrili lani. Kamen je bil vzidan v temelj stebra obnovljene hiše, kam je bil verjetno prinešen iz foruma.

V mestu je hkrati zaznati strah in negotovost iz jutrišnjega dne v katerem so živeli takratni meščani. Množice podivjanih barbarov se podile v neposredni bližini, v z vojnami razrvanih provincah. Stara mestna oblast in ugledni meščani so se v tem času najbrž že preselili na varno, v bližino Rima. Zaradi tega  so se začeli v jeklenih rimskih načelih estetike in potrebi po urejenosti, ki je bila tako značilna za zgodnje rimsko obdobje, pojavljati razpoke. Mesto se preureja brez vidnega reda, nekatere hiše se širijo iz določenega obsega insul na pločnike ali celo na ceste. Kanalizacijski sistem ni več vzdrževan, prav tako niso obnavljane ceste. Še najbolj pa je viden urbanistični kolaps na pokopališčih, pokojniki so pokopavani brez pravega reda, občasno celo ob robu cestišča glavne ceste. Vse naštete sledi smo opazili tudi med zadnjimi raziskavami. Prebivalci so v tem viharnem obdobju tudi skrivali svoje premoženje, eno tako zakladno najdbo osemdesetih bronastih novcev smo našli zakopano ob temelju hiše.

Domneva se, da so prebivalci mesto zapustili najkasneje za časa hunskega pohoda proti Ogleju (Akvileji) leta 452. Materialni ostanki ostajajo molčeči glede usode mesta ob tem pohodu. To, da so Huni opustošili mesto in porušili njegove zgradbe ne moremo z gotovostjo trditi. Mogoče je tudi, da so se nekoč mogočne zgradbe sčasoma same spremenile v ruševine.

Ruševine so nekaj stoletij kasneje začeli prebivalci srednjeveške Ljubljane uporabljati kot priročni kamnolom (najbrž zaradi tega je območje znano kot Gradišče). A kardo oziroma cesta, ki je predstavljala glavno os rimskega mesta in je bila vzpostavljena v začetkih gradnje Emone, je ostala ohranjena in v uporabi točno tam, kjer jo je nekoč zasnoval neznani rimski urbanist. V njo so je odtisnila stopala neštetih rimskih trgovcev, popotnikov, delavcev, po njej so na zadnjo pot odnesli prebivalce Emone, po njej so Huni prihrumeli z vso svojo silo in dokončno pregnali prebivalce iz mesta. A Cesta je ostala točno tam kjer še danes hodite tudi vi.

Avtorja: Alenka J. Berdnik in Rene Masaryk