Arheološke raziskave na Vodnikovem trgu v Ljubljani

 

Na Vodnikovem trgu v Ljubljani, bolj poznanem kot ljubljanska Tržnica, so (spet) potekale predhodne arheološke raziskave.

V Vodnikovi senci smo na koncu septembra in tja do sredine oktobra (2013) izkopali dve manjši sondi z namenom preučitve ohranjenosti ostalin samostanskega / licejskega poslopja.

V sondi, locirani nekako na sredini Tržnice, smo naleteli na dobro ohranjene spodnje dele zidov vzhodnega krila samostana oz. več posameznih prostorov ter ostanek stopnic, ki so nekdaj vodile v prvo nadstropje.

V drugi, pred vstopom v pokrito tržnico pozicionirani sondi, smo raziskali severo zahodni vogal samostanskega dvorišča in del križnega hodnika s kanalom za odvajanje meteornih voda. Tu so bile sicer ostaline nekoliko slabše ohranjene, v času po porušitvi liceja so namreč ta del območja znižali, da so lahko oblikovali dandanašnjo proti Ljubljanici nagnjeno površino Tržnice.

Večina odkritih arheoloških ostalin spada v baročno fazo samostana (17., 18. stol.) oz. v čas uporabe njegove zgradbe kot liceja (19. stol.). Le redke keramične najdbe lahko pripišemo starejši, srednjeveško do zgodnje novoveški fazi samostana.

Rezultate raziskav so si ogledali člani strokovne arheološke Komisije za spremljanje arheoloških raziskav ljubljanske tržnice, ki bo podala napotke za nadaljno obravnavo tega v zadnjih letih tako medijsko izpostavljenega prostora oz. njegove arheološke dediščine.

 

 

Prostor današnjega Vodnikovega trga je nekdaj zapolnjeval frančiškanski samostan. V njegovem jugo vzhodnem predelu je stala cerkev posvečena Mariji Vnebovzeti, v jugo zahodnem pa obzidano pokopališče.

V virih se frančiškani v Ljubljani prvič omenjajo šele leta 1242, samostan pa leta 1269. O samostanski cerkvi za zgodnje obdobje nimamo podatkov, na podlagi v 18. stoletju narisanih tlorisov pa se zdi možna že romanska zasnova.

Prvotni samostan naj bi leta 1382 pogorel, zato med leti 1403 in 1412 zgradijo novega, ki je gotovo že imel križni hodnik in ob njem postavljeno samostansko kapelo posvečeno sv. Janezu Krstniku. Na omembo cerkve Marijinega Vnebovzetja v virih prvič naletimo leta 1417.

Proti koncu 15. stoletja samostan in cerkev doživita nekatere notranje preureditve po zaslugi finančne podpore s strani deželnega glavarja, Viljema Auersperga, na pobudo katerega leta 1491 minorite zamenja strožja veja reda sv. Frančiška, observanti.

V drugi polovici 16. stoletja se zaradi protestantizma in posledičnega upada miloščine, glavnega vira dohodkov, število frančiškanov drastično zmanjša, samostan in cerkev pa posledično hitro propadata. V začetku 17. stoletja se s katoliško versko obnovo izboljšajo razmere tudi za frančiškane, kar privede tudi do večjih gradbenih posegov. Takrat je močno povečan samostan, ki dobi štirikotno obliko, znotraj njega pa je urejeno arkadno dvorišče. Zgrajen je tudi pokrit hodnik ob pokopališču pred cerkvijo. V istem času se tu močno poveča število pokopov, saj imamo podatek da je bilo pred letom 1650 tukaj pokopanih le osem ljudi, med leti 1650 in 1779 pa kar 262. Pri tem je treba poudariti, da je tu svoje pokojnike pokopavalo več znanih ljubljanskih plemiških in meščanskih družin.

V začetku 18. stoletja povišajo samostan za eno nadstropje, prav tako dobita cerkev in samostan nov poznobaročen izgled. Ob ukinitvi reda avguštincev Jožef II. leta 1784 preseli frančiškane v avguštinski samostan na današnjem Prešernovem trgu. Leta 1786 podrejo staro frančiškansko cerkev in ukinejo pokopališče ob njej. Ob tem izkopljejo 340 trupel in večjo količino kosti, poleg tega pa še posodo s srcem kneza Auersperga. V letih 1788 do 1789 po načrtih inženirja Schemerla preuredijo samostansko poslopje za posvetne namene. Pri tem pred poslopjem nastane manjši trg, ki ga poimenujejo po Vodniku. V preurejenem samostanskem poslopju je od leta 1790 naprej licej in licejska knjižnica, kasneje pa tudi učiteljišče, deželni muzej in realka. Ob potresu leta 1895 je stavba močno poškodovana, zato leta 1899 iz poslopja izselijo gimnazijo, kasneje pa še licejsko knjižnico. Leta 1902 pričnejo s podiranjem poslopja, na mestu katerega kasneje uredijo prostor za glavno ljubljansko tržnico, današnji Vodnikov trg.

Povzeto po M. Kunstelj, Zgodovinski oris, Poročilo o arheološkem nadzoru in arheoloških raziskavah pri izvedbi projekta obnove komunalne infrastrukture na širšem območju Tržnice – 1. faza, Ljubljana, februar 2011.

fotografije: David Badovinac