Konec maja 2014 so na vrtu družinskega centra na Mali ulici v Ljubljani gradbinci “nepričakovano” naleteli na arheološko dediščino. Pri izkopu jame za podtalni rezervoar so presenečeni odkrili ostanke človeških kosti. Zato so obvestili kriminalistično službo, ki je ugotovila da so ostanki starejšega izvora. Policija je nato o dogodku obvestila arheologe, ki smo odkritje nadalje raziskali.

Pri tem smo se zavedali, da je območje v rimskih časih pripadalo Emonskemu predmestju, kjer so stali  večji obrtniški kompleksi (verjetno zaradi boljšega bivanjskega okolja, kot tudi zaradi požarne varnosti) in imenitni stanovanjsko – gostinski objekti. Tako smo pričakovali, da bi na tem območju lahko naleteli na ostaline iz rimskega obdobja.

V času srednjega in novega veka je obravnavano območje, prav tako kot v rimskem času, ležalo izven mestnega obzidja. Predel Ljubljane od današnjega Prešernovega trga do današnjega Hrvatskega trga se je takrat  imenoval Šempetrsko predmestje. Prvič je bilo predmestje omenjeno že v drugi polovici 13. stol. Na Franciscejskem katastru iz 2. polovice 19. stol. je na obeh straneh Male ulice vidna gosta pozidava vrstnih hiš. V 20. stol. je bil del teh objektov porušen in nastala je podoba prostora, kot jo poznamo danes.

Tekom raziskave smo ugotovili, da so bile plasti in ostali arheološki zapisi močno poškodovani v 20. stoletju, ko so porušili novoveške objekte in vzpostavili dvorišče današnjemu objektu.  Rimski grobovi so se ohranili, kot ostanek plasti v kateri smo našli človeško lobanjo, za katero pa ne vemo ali smo jo našli v prvotni legi, ali so jo pri prej omenjenih gradnjah premaknili.

Polnila jam in druga zasutja so vsebovala ogromno gradbenih elementov iz antičnega obdobja (imbreksi, tegule ostanki mozaika), ki kažejo na obstoj objekta z mozaičnimi tli. Ostankov tega objekta nismo našli, vendar je zelo verjetno stal nekje v bližini.