Gosposvetsko cesto v naslednjih mesecih čakajo nove temeljite prenove, poleg zamenjave komunalne infrastrukture, bo zamenjan in polepšan tudi njen zunanji videz, uživali bomo lahko v prenovljenem cestišču in pločniku ter v na novo posajenem drevoredu, zvečer pa se sprehajali v soju nove javne razsvetljave. Ampak do začetka gradbenih del bomo bomo tukaj še nekaj tednov na delu arheologi in vam sproti razkrivali pretekle »gosposvetske zgodbe«. Naslednjič vam bomo pripovedovali zgodbo o enem izmed emonskih grobišč, ki se skriva pod cesto Marije Terezije, oziroma današnjo Gosposvetsko.

S temi besedami smo vam že pred več kot mesecem dni obljubili, da vam v naslednjem daljšem poročilu povemo zgodbo o enem izmed emonskih pokopališč. Izkopavanjem na Gosposvestki so »šteti dnevi«, oziroma se počasi približujemo koncu naših raziskav v severnem delu ceste, ki jih bomo sklenili v začetku decembra.

V prejšnjem daljšem zapisu smo pisali o novoveški preteklosti tega dela Ljubljane, zdaj pa vas bomo popeljali še nekaj stoletij bolj nazaj v preteklost, in sicer v 4. stoletje našega štetja, ko se je Ljubljana še imenovala Emona.

Emona je bila v primerjavi z drugimi rimskimi mesti iz območja današnje Slovenije majhno mesto, imela je od 4000 do 6000 prebivalcev. Njeno uradno ime je bilo Colonia Iulia Emona, dograjena in z mestnim obzidjem obdana pa je bila leta 14 ali 15 našega štetja. Dokaze za to nam daje konec 19. stoletja odkrita marmorna plošča, na kateri je izpričano da je cesar Tiberij v imenu pokojnega cesarja Avgusta dal v mestu postaviti pomembno zgradbo, domnevno prav obzidje s stolpi (če vas zanima, kako ta napisna plošča izgleda, si jo lahko ogledate na razstavi v Narodnem muzeju Slovenije).

Zemljevid Emone. Z rdečo je označeno območje raziskav na Gosposvetski cesti. Rjava in oranžna območja predstavljajo že raziskana emonska grobišča (vir: Gaspari 2014, 147, sl. 156). / Map of Emona. With the red colour our excavation area is marked. Brown and yellow represent until now known Emona’s cemeteries (source: Gaspari 2014, 147, sl. 156).

Dostop v Emono je bil urejen po treh glavnih vpadnicah, ki so vodile iz mest Celeie (Celje), Aquileie (Oglej v Italiji) ter Siscie (Sisak v bližini Zagreba). V takratni navadi je v celotnem Rimskem imperiju bilo, da so si ljudje pokopališča uredili ob glavnih cestah, ki so vodila do mest. Tudi v Emoni ni bilo nič drugače. Spočetka, v času ob in po izgradnji mesta, so Emonci svoje pokojne sežigali in pokopavali v žarah. Umrlim so pridali v grobove osebne predmete, ki so jih nosili za časa življenja. Ker pa so Rimljani globoko verjeli v posmrtno življenje, pot do tja pa je bila dolga, so umrlim v grobove pridali tudi popotnico v obliki hrane in pijače, da človek na potovanju ni bil lačen in žejen. Obvezni grobni inventar so bili tudi novci, katere so v grobove pridajali z namenom plačila poti na drugi svet. Tako je bilo vse do nekako druge polovice 3. stoletja našega štetja, ko se rimska družba in religija pričneta počasi, a vztrajno spreminjati. Krščanstvo je bilo prisotno že kar nekaj časa, a se ga šele v 4. stoletju prične upoštevati kot eno izmed ver, ki se jih lahko poslužujejo prebivalci Rimskega imperija, države, ki je zavzemala današnjo celotno Evropo, severno Afriko tel dele Male Azije. Vladarji, ki so Rimu vladali v tem času, so bili pripadniki konstantinske dinastije. Kot četrti v vrsti je med njimi na prestol sedel Konstantin Veliki, ki je legaliziral krščanstvo in tako ustavil preganjanje kristjanov. Poleg krščanstva se prično uveljavljati tudi druge vzhodne religije ter filozofska prepričanja in v skladu s temi spremembami, se spremeni tudi način pokopa – uveljavi se skeletni pokop, pridatki pa skorajda popolnoma izginejo iz grobov. Le tu in tam so svojci umrlim v grob še pridali kakšen novec ali pa dele osebne noše. Tako je bilo tudi na delu pokopališča, ki je v 4. stoletju nastalo pod današnjo Gosposvetsko cesto.

Krščanstvo je bilo prisotno že kar nekaj časa, a se ga šele v 4. stoletju prične upoštevati kot eno izmed ver, ki se jih lahko poslužujejo prebivalci Rimskega imperija, države, ki je zavzemala današnjo celotno Evropo, severno Afriko tel dele Male Azije. Poleg krščanstva se prično uveljavljati tudi druge vzhodne religije ter filozofska prepričanja in v skladu s temi spremembami, se spremeni tudi način pokopa – uveljavi se skeletni pokop.

Da bomo arheologi med izkopavanji raziskovali pokopališče iz tega časa, so nam dali vedeti poročila, ki so jih o svojih podvigih pustili arheologi konec 19. in v začetku 20. stoletja. Med gradnjo Knezove hiše (današnji Figovec), Tavčarjeve palače (današnja Evropa) ter med polaganjem kanalizacije so odkrili kar nekaj pozno rimskih grobov, ki so pripadali pokopališču ob severni vpadnici v Emono (le-ta je vodila v mesto v popolnoma isti osi kot današnja Slovenska cesta).

Arheolog Alfonz Müllner je konec 19. stoletja dokumentiral emonske grobove ob gradnji Tavčarjeve palače. Tako si je beležil in skiciral svoje ugotovitve. / At the end of 19th Century archaeologist Alfonz Müllner was documenting Emona’s graves. This is how his notes and sketches looks like.

Pokopališče predstavlja zrcalo tedanje družbene strukture, saj so tukaj pokopavali tako najbogatejše kot najrevnejše Emonce. Na najbolj zahodnem in vzhodnem delu pokopališča ležijo najrevnejši pokojniki v preprostih grobnih jamah. V nekaterih izmed takšnih jam pa se pojavljajo posamezni žeblji in skromni ostanki lesa, ki so danes edina priča krst, v katerih so bili pokopani pripadniki srednjega sloja. Najpremožnejšim je bil namenjen osrednji del tega pokopališča. Pokopani so bili v  kamnitih skrinjah – sarkofagih. Le-ti so bili narejeni iz enega velikega kosa peščenjaka, ki so ga pridobivali v kamnolomu v bližini današnjih Moravč pri Domžalah. Umrle so pokopavali tudi v zidanih grobnicah, ki so bile namenjene pokopom večih oseb, pokrite pa so bile s ploščami iz apnenca. Posamezne grobne parcele, znotraj katerih je svojce več generacij pokopavala ena družina, so bile zamejene z zidanimi ograjami ter tlakovane z maltnimi utrditvami.

Pokopališče predstavlja zrcalo tedanje družbene strukture, saj so tukaj pokopavali tako najbogatejše kot najrevnejše Emonce.

Kot je že bilo omenjeno, prisotnost predmetov v grobovih iz tega časa je precej manjša kot v žarnih grobovih. Vendarle pa smo v posameznih grobovih odkrili posamezne grobne pridatke. Med njimi so bile varnostne zaponke (fibule) in novci, ki še dodatno umeščajo pokopališče v 4. stoletje. Na njh so namreč po večini upodobljeni vladarji tega časa.

Emona je v 5. in 6. stoletju stala na poti številnim ljudstvom iz severa in vzhoda, ki so želela prodreti v osrčje Rimskega imperija. Zaradi tega začnejo prebivalci mesto postopoma zapuščati, to pa najpozneje v 6. stoletju dokončno propade, skupaj z njim pa so opuščena številna pokopališča, tudi tisto pod današnjo Gosposvetsko cesto. Območje raziskav nato vse do prihoda novega veka bolj kot ne sameva, ponovno pa zaživi šele v 18. in 19. stoletju. Posebej živahno pa je ravno sedaj, ko poleg pešcev in avtomobilov, ta predel Ljubljane obiskujemo tudi arheologi in vam vsakodnevno razkrivamo njeno preteklost.

Zaradi tega začnejo prebivalci mesto postopoma zapuščati, to pa najpozneje v 6. stoletju dokončno propade, skupaj z njim pa so opuščena številna pokopališča, tudi tisto pod današnjo Gosposvetsko cesto.

avtor/author: Mojca Fras

foto / photo: Matija Lukić

 

UPORABLJENA LITERATURA

Gaspari, A. 2014, Prazgodovinska in rimska Emona. – Ljubljana, Muzej in galerije mesta Ljubljane.

 

ENGLISH:

We promised in the report about new age Gosposvetska cesta that we will share with you one of the stories of Roman cemeteries. There are about two weeks left and archaeologists are literally counting the days until the end of excavations at Gosposvetska cesta which will be finished in the beginning of December.

In the previous article we were writing about new age past of this part of Ljubljana.          Now we will take you even further in the past, in the 4th Century AD. In the time when Ljubljana was still called Emona…

Compared to other roman towns in Slovenia, Emona was relatively small. It had between 4000 and 6000 inhabitants. The official name was Colonia Iulia Emona and was completed  in the year 14 or 15 AD – then it was surrounded with defensive walls. At the end of 19th Century a very special marble building plate was discovered. It included an inscription, which reveals that Emperor Tiberius ordered (in the name of deceased Emperor Augustus) building of one important structure. Archaeologists believe that this was exactly the defensive wall with supporting towers. The plate is on display in the National museum of Slovenia.

Entrance into Emona was possible from three different sides. These roads led from ancient cities Celeia (Celje in Slovenia), Aquilea (Aquileia in Italy) and from Siscia (Sisak nearby Zagreb in Croatia). As part of tradition, the graveyards were situated on both sides of main roads that led into the city. From the very start, the ancient Emonians were using cremation as a way of burial practice. The ashes were put in an urn. As a gesture, derived from the idea of an afterlife, personal items were added. Food and beverages are also often found, as prevention for hunger and thirst on the long road to death. Coins are one of the items that are frequently unearthed. They serve as a payment for the long road to the other world. Such kind of habit existed somewhere until the second half of 3rd and in the beginning of 4th Century AD, when roman society and religion started to slowly but persistently change. Christianity was at that time already present in the Roman Empire, country that occupied modern Europe, north part of Africa and some parts of Asia Minor. Emperors who ruled the Rome at that time, were members of Constantine dynasty and as fourth in the row, Emperor Constantine the Great, sat on the throne. He is known as the Emperor who legalized Christianity and stopped prosecution of Christians. Beside Christianity some others religions and philosophical beliefs started to enforce. Change has also involved burial practices. Inhumation became a standard procedure.  Material culture almost disappears out of the grave contexts. Although from time to time people still put coins or parts of personal attire into the graves. In that aspect the graveyard that existed in the 4th Century under the modern Gosposvetska cesta (street) was no different.

First finds on Gosposvetska cesta date back to the beginning of 19th century. During the construction of today’s buildings Evropa and Figovec, they documented several late roman graves that belonged to the graveyard along the road that led into Emona from the north side (this road runs in the exact same line as modern Slovenska cesta (street)).

Graveyard here represents some kind of a mirror of ancient society – here the poorest and the richest inhabitants of Emona are buried. At the most western and eastern parts of the cemetery the non-wealthy are buried in the simple pit graves. Within this pits, some iron nails and various pieces of wood are being found on a daily basis. Wooden coffins were often used for burial of middle class members. The wealthiest parcels were situated in the middle of the cemetery. They were buried in stone chests (sarcophagus). They derived from the local production in nowadays town Moravče near Domžale, where an ancient sandstone quarry was located. They’ve also built stone vaults that were covered with limestone plates. In such kind of graves usually more than one person is buried. Single graveyard parcels, where one single family used it for more than one generation, were separated with stone fences and paved with mortar.

As it was already mentioned, items in the graves from that time are quite rare. Nevertheless in some graves we managed to discover grave goods, such as safety brooches (fibulae) and coins which also help us to date the whole site in the 4th Century. On the coins rulers of that time are depicted.

In the 5th and 6th Century Emona was an intersection for anyone who tried to reach the heart of Roman Empire – Rome itself. Dangerous times forced the inhabitants to flee from the city. Emona was finally ruined in 6th Century and together with the town itself graveyards were abandoned, including the one under Gosposvetska cesta (street). Researched area was not urbanised until the 18th and 19th Century. As it was before, lively and dynamic, so it is today. It is up to archaeologists to fill the gaps of what is still unknown…