Arheološko izkopavanje na najdišču Krašnja

 

Arheološko najdišče EŠD 12775 Rimska cesta Emona – Celeia je znano od leta 2010, ko je bilo
odkrito med izvedbo predhodnih arheoloških raziskav (ITP, ETP in ATI) na območju
državnega prostorskega načrta plinovoda M2/1 Trojane – Vodice (izvedba Center za
preventivno arheologijo).

Izvedbo predhodne arheološke raziskave, arheološkega izkopavanja, je kot varnostni ukrep
pred pričetkom gradnje predpisal ZVKDS OE Kranj, realiziral pa Arheološki konzorcij v času
od 23. 4. do 26. 6. 2013. Pri izkopavanjih je sodelovala tudi SKUPINA STIK. Dela so potekala pod vodstvom Milene Horvat, univ. dipl. arheologinje, nadzornik raziskave je bil dr. Milan Sagadin, univ. dipl. arheolog, konservatorski svetnik.

Raziskovano območje najdišča je ležalo južno od vasi Krašnja, pod regionalno cesto Domžale – Trojane in severno od obstoječe trase plinovoda, na dokaj ravni
površini sredi njiv in travnikov, dvignjenih nad poplavno ravnico reke Radomlje. Izkopno polje je imelo podolgovato obliko (širina 15 m, dolžina 237 m) in je bilo razdeljeno na dva dela z manjšim potokom (sektorja 1 in 2).

Glede na lego najdišča – situirano je v ustju dveh hudourniških grap, ki se iztekata v širšo
dolino reke Radomlje – ni presenetljivo dejstvo, da je večina raziskane stratigrafije območja
naravnega nastanka in je povezana prav z delovanjem omenjenih hudournikov. Pojav
arheoloških ostalin je bil tako kvantitativno kot tudi kvalitativno podvržen temu dejstvu.
Sporadične najdbe iz različnih obdobij (prazgodovina, rimsko obdobje, srednji in novi vek ter
sodobnost) so se pojavljale skoraj v vseh depozitih zgornjega, mlajšega dela stratigrafske
sekvence, zelo verjetno vse prinešene s poplavnimi sedimenti iz gorvodnih območij.

Po odstranitvi mlajših naplavinskih depozitov se je v vzhodnem delu sektorja 2 izluščil starejši,
ohranjen del paleovršaja, ki je v nekem daljšem obdobju v preteklosti predstavljal pred
poplavami varno lego. Po površini vršaja je potekala sorazmerno plitva struga manjšega
meandrirajočega vodotoka, katerega zgornji, fini sediment (SE 21) je vseboval večje količine
odlomkov prazgodovinske (eneolitske) lončenine številnih posod ter dele poškodovanih
kamnitih orodij (žrmlje, glajena sekira). Količina in velikost najdb v finem sedimentu nakazuje
na obstoj naselbine v neposredni bližini. Ob zahodni meji vršaja je potekala večja struga,
katere sedimenti so prav tako vsebovali občasne odlomke enake lončenine. Na površini
sedimentov te struge so se ohranili ostanki z vodno erozijo skoraj uničenih peči. V nad dnom
peči ležečih plasteh, izvirajočih domevno iz časa njihove uporabe oziroma opustitve, so bili
najdeni redki odlomki lončenine, ki tipološko sodi v mlajšo bronasto dobo. Stratigrafska
situacija napeljuje na sklep, da sta bili peči vkopani v brežino starejšega vodotoka v času
njegove izsušitve ali zmernega vodostaja, ter kasneje, po opustitvi, uničeni v času njegove
ponovne hudourniške aktivnosti