Predel med Novim trgom in Zoisovo cesto je na eni strani območje najintenzivnejšega prekrivanja prazgodovinskih, antičnih in srednjeveških ostalin v Ljubljani, na drugi pa ga zaznamujeta močna fragmentiranost arheološkega zapisa in pomanjkljiva dokumentacija iz redkih, strokovno spremljanih posegov v obdobju po drugi svetovni vojni. V topografskem smislu gre za pobočje ježe savskega vršaja, ki se tu preveša proti Ljubljanici, in na katerem glede na najdbe iz območja med NUK, dvoriščem SAZU, stavbiščem Turjaške palače in območjem načrtovane NUK II ni mogoče izključiti prisotnosti grobov iz časa pozne bronaste dobe in starejše želelezne dobe ter ostankov iz latenskega obdobja. Poznoprazgodovinske najdbe se očitno navezujejo na staro komunikacijo, ki je nekje v bližini vodila proti prehodu čez Ljubljanico in naprej k naselbinskemu jedru pod Grajskim gričem ter je pogojevala tudi traso poznejše rimske ceste med severno Italijo in zahodnim Balkanom, posledično tudi urbanizem Emone.

The area between Novi trg and Zoisova cesta is rich in archeological remains that are dating from prehistory to medieval period. Archaeological record is on one hand very intense, and on the other is defined by a strong fragmentation of the archaeological data and insufficient documentation from rare archeological excavations that took place after the Second World War.

Current excavations have already contributed some key complementary data about the use of space between the Ljubljanica river and the eastern wall of Emona. Two parallel trenches proved the existence of such a defensive device on the eastern side of The Roman wall. Further to the east we found the remains of a Roman architecture that was part of a suburban area. Preliminary results indicate, that in the 2nd century the road was build just outside the trench, probably to relieve traffic through the city.

Aktualna izkopavanja so že prispevala nekaj ključnih dopolnitev vedenja o rabi prostora med Ljubljanico in vzhodnim obzidjem Emone. Najdba dveh vzporednih jarkov je v nasprotju s predhodnimi ugibanji dokazala obstoj tovrstne obrambne naprave tudi ob vzhodni stranici obzidja. Medtem ko je prvi zapolnjen z depoziti iz začetka 1. stoletja n. št. in očitno že takrat ni več v rabi, drug, večji jarek, deluje naprej v drugotni funkciji (odvodnjavanje) še v 4. stol..

Odkritje vzhodneje ležeče zgodnjecesarske arhitekture, umeščene skladno z orientacijo emonskega rastra, kaže na organizirano zazidavo predmestnega predela, kjer si lahko glede na kakovostne maltne tlake predstavljamo gostinsko-nastanitvene objekte in gospodarska poslopja v neposredni povezavi s cesto od glavnih vzhodnih vrat – porta praetoria (lociranih tik vzhodno od Napoleonovega spomenika) proti Sisciji in rečnim pristaniščem in pretovarjališčem tovora.  Obenem je že na podlagi dosedanjih najdb bolj ali manj jasno, da na ožjem prostoru Križank ni mogoče pričakovati domnevanega gledališča, ki bi za polkrožno urejen del s sedišči (cavea) izkoriščalo naraven padec terena, glede na očitno strnjeno pozidavo pa je vprašljiv tudi obstoj nekropole neposredno pred vzhodnimi vrati, o katerem je bilo mogoče sklepati na podlagi najdb nagrobnikov (v sekundarni legi) iz okolice Nemških vrat.

Preliminarni rezultati kažejo, da je okvirno v 2. stoletju prišlo do spremembe rabe tega prostora, ki je obsegala vzpostavitev močno utrjenega in s prodniki tlakovanega cestišča s pločnikom iz glinenih nasutij na območju starejšega objekta. Onkraj cestišča, ki je morda zunaj obzidja povezovalo vzhodno emonsko vpadnico s cesto proti Akvileji in na ta način razbremenilo promet skozi mesto,  je mogoče na podlagi na kloako priključenega kanala slutiti drug, vzhodno od izkopnega polja ležeč objekt 2. faze, ki se morda povezuje z obcestno arhitekturo, odkrito pri obnovi stavbe Turjaške palače.

V nadaljevanju raziskav si obetamo tudi osvetlitev izjemno slabo dokumentirane rabe južnega dela Novega trga v visokem srednjem veku, zlasti v drugi polovici 12. stoletja in v 13. stoletju, ko je ta prostor v posesti vojaških redov (Templarji (?) in Križniki).

avtor / author: dr. Andrej Gaspari, Matej Draksler

foto / photo: Tilen Kozamernik