Slovenska cesta: Insula

Predstavljamo še zadnji del izkopavanj, ki ga bomo imenovali “INSULA”. S tem je zajeto območje med Rimsko in Aškerčevo cesto, ki vključuje rimske stavbne bloke – insule XIII in XXVII. Vzhodni deli obeh insul so bili že raziskani v 90. letih prejšnjega stoletja v okviru projekta NUK II, deloma pa tudi že pri raziskavah W. Schmidta. Rezultati naših raziskav lepo dopolnjujejo pretekle ugotovitve in nam sedaj podajajo nova spoznanja in potrditve nekaterih domnev o začetnih fazah gradnje obzidane naselbine na levem bregu Ljubljanice, ki velja za skoraj ideal mesta s pravokotno urbanistično zasnovo (urbs quadrata), značilno za republikanske in Avgustove kolonije v severni Italiji (Gaspari, 2014, 162 ss).

Raziskave na Kongresnem trgu, Šumiju, NUK-u II in sedaj Slovenski cesti so odkrile sledove vsaj občasnega zadrževanja vojske  v tem prostoru v času pred gradnjo emonskega urbs quadrata. Najzgodnejši sledovi izrabe tega prostora predstavljajo številni ostanki jarkov V preseka, ki morda pomenijo sledove vsakodnevnega urjenja oziroma vzdrževanja pripravljenosti vojakov iz tabora na Prulah (Gaspari, 2014, 135). Na podlagi odkritja večih dvodelnih peči  za pripravo hrane, ki kažejo vsaj na nekajdnevno bivanje, lahko sklepamo tudi, da imamo opravka s sledovi pohodnih vojaških taborov.

V naslednjem koraku je sledilo nasipanje celotne površine z debelim nasutjem, ki se pojavlja praktično na celotnem območju znotraj obzidane Emone. Tej generalni izravnavi bodočega mestnega areala je sledila umestitev foruma, mreže ulic in stavbnih blokov – insul. Pri odstranjevanju humusa nad savskimi naplavinami so graditelji uničili morebitne sledove starejše izrabe prostora. Poselitve iz obdobja prazgodovine na tem prostoru nismo dokumentirali. Sledovi velikopoteznega izravnavanja zemljišča na robnem območju poznopleistocenske terase, ki se je prevešala proti Ljubljanici in Gradaščici, so bili dobro vidi na celotnem območju raziskave.

Pri gradnji mesta so bile nedvomno udeležene enote ene ali večih legij, ki so v tem času delovale na območju med vzhodnimi Alpami in sotočjem Save in Donave (XV. Apollinaris, XI. Hispana, VIII. Avgusta), pri čemer sklepamo na bivališča vojakov v utrjenem taboru na lokaciji Tribuna na Prulah. Glede na velikopoteznost in osupljivo kratek čas izgradnje mesta z okvirnimi dimenzijami 520 x 430 m ter zgodovinske okoliščine domnevamo, da so za potrebno delovno silo uporabili vojne ujetnike iz časa panonsko-delmatskega upora. Vlogo vojske vidimo predvsem v zagotavljanju tehničnega kadra (gromatici, architecti, mensores) ter pri nadzoru in straži delovne sile. Razpoložljivi prostor tabora z neposredno okolico na Prulah ni zadoščal za namestitev vseh enot, ki so se mimo Ljubljanskih vrat premikale proti vsakokratnim žariščem operacij (Gaspari, 2014, 134).

Za pripravo ravne površine so rimski inženirji uporabljali nivelirju podobno optično pripravo chorobates, za določitev potekov premic pa le količke, kredo in merilne vrvice, slednje tudi za določevanje pravih kotov s pomočjo Pitagorinega izreka 3:4:5. Izredno natančnost rimskih zemljemercev potrjujejo sodobne meritve emonskih ostankov z GPS inštrumenti visoke natančnosti.

Najdbe iz najstarejših plasti zidane Emone zanesljivo datirajo gradnjo mesta v zadnja leta vladavine cesarja Avgusta in s tem podpirajo domnevo, da je bila Emona dograjena v prvi polovici leta 15 n. š. (Gaspari, 2014, 141).

Na izravnani površini smo na območju poznejših zidov inzule XIII dokumentirali ostanke lesenih zgradb z vkopanimi ležišči za navpične nosilce in glinenimi tlaki. Te zgradbe so bile odkrite že med raziskavami na območju NUK II. Glede na njihovo usmeritev in obseg so bile nedvomno zgrajene že po določitvi potekov ulic in stavbnih četrti. Morda gre za bivališča vojakov, ki so sodelovali pri gradnji mesta, ni pa izključeno, da so bili v njih nastanjeni vojni ujetniki iz panonsko-delmatskega upora (Gaspari, 2014, 136).

O prisotnosti vojske intra muros v času gradnje oz. neposredno pred njo priča tudi odkritje značilnih vojaških predmetov (fibule oz. broške, orodje, orožje …). Zakop nožnice bodala in bronastega prstana v majhni leseni šatulji je morda povezan z ritualnim dejanjem veteranov, ki so se po zaključku vojaške službe naselili v novozgrajeni naselbini. Zanimivo je, da na raziskanem območju sosednjih insul nismo odkrili lesene objekte iz časa pred prvo pozidavo.

Objekte prve zidane faze označuje zelo kakovostna in natančna zidava, tlaki iz zbite gline ter v kasetni tehniki zgrajene predelne stene.  Stanovanjske enote insule XIII so bile funkcionalno povezane z atrijem oz. notranjim dvoriščem.

Ilustracija rimske insule (avtor: Igor Rehar).

Prve zgradbe so ponujale zgolj osnovne bivalne pogoje, saj je bila komunalna opremljenost mesta v prvi fazi skromna. Bivanjski standard in komunalna infrastruktura sta se bistveno izboljšala po veliki investiciji v mesto, ki jo pripisujemo cesarju Klavdiju (41 – 54 n.št.) (Gaspari, 2014, 192). Razcvet mesta v tem času dokumentira izpopolnitev komunalne infrastrukture z gradnjo kloak ter obilica kovinskih, steklenih in keramičnih predmetov. Iz tega časa smo odkrili dobro ohranjeno kloako, ki je odvajala komunalne odpadke pod decumanom, ki je potekal med insulama XIII in XXVII.

Stanovanjske ambiente prve faze z lesenimi ali glinenimi podi v inzuli XIII zamenjajo raznobarvni terrazzo estrihi in stenska poslikava. Zahodni del inzule XXVII je bil očitno manj reprezentančen saj tlaki znotraj objektov ostanejo glineni. Emona je živela nekaj stoletji in v tem času so se obnavljali tlaki, spreminjali so se tlorisi posameznih prostorov, zahodni del notranjega dvorišča oz. atrija insule XIII je bil v 2. stol. pozidan oz. zaprt. Spreminjala se je tudi namembnost prostorov. Hkrati z notranjostjo insul se je obnavljal tudi pločnik ob cardo maximus, ki je do 2. stol. tudi pokrit tudi z nadstreškom.

3. in 4. stol. zaznamuje nestalnost političnega, gospodarskega in socialnega življenja, ki so jo povzročali zlasti vdori germansko-sarmatskih plemen in pohodi vojsk različnih pretendentov. Na najmlajših hodnih površinah znotraj insule XIII  smo dokumentirali debelo plast ruševine, ki je kazala jasne sledove požara in priča o popolnem uničenju insule.

Požar, ki je uničil hišo je povzročil, da so se skoraj dve tisočletji ohranila celo žitna zrna. V žganini smo odkrili tudi odlomek rimskih žrmelj, ki nam priča, da je bil prostor v času požara namenjen pridelavi moke oz. morda celo peki kruha. Po tem dogodku je bila insula opuščena in vsaj njen zahodni del ni bil več obnovljen.

V času gradnje srednjeveške in novoveške Ljubljane so takratni prebivalci intenzivno izkoriščali gradbeni material, ki jim je bil najbolj pri roki in to so bili na prostoru Emone ravno zidovi in temelji rimskih hiš. Posledično je bila večina teh ob gradnji novoveškega obzidja in okoliških stavb iztrgana. Temelje insule XVII smo lahko prepoznali le v obliki jarkov zapolnjenih z drugotnim materialom. Bolje so bili ohranjeni temelji in zidovi insule XIII. Ker so se na temu zemljišču raztezali vrtovi v posesti komende Nemškega viteškega reda in Turjaških grofov, so bili ostanki Emone zavarovani pred nabiralci gradbenega materiala.

V novem veku so domnevali, da kloaka, ki je vodila med obravnavanima insulama, predstavljaja rimski vodovod, ki dovaja zelo kvalitetno vodo iz izvira Slatek v Podutiku (Odkritje rimskega vodovoda v Podutiku). V kloako so tako izkopali luknjo, jo za lažji dostop obzidali in iz nje zajemali vodo. Preteklo je kar nekaj vode, preden so prišli do spoznanja, da  je rimski vodovodni kanal v bistvu kanalizacijski.

avtor: M. Draksler

litetatura: Gaspari, A., 2014, Prazgodovinska in rimska EMONA, Ljubljana